Človek je najhujša zver

Recenzija Bukla

Znanstvena svetnica Marjetka Golež Kaučič je svoja večdesetletna raziskovalna prizadevanja usmerjala predvsem na področje baladnega in drugega pesemskega izročila s poudarkom na vlogi in položaju živali v slovenski in svetovni literaturi, folklori in kulturi. Za seboj ima več znanstvenih monografij, v najnovejši, »posvečeni vsem živalim tega sveta«, pa z različnih perspektiv ter s pomočjo različnih konceptov in znanstvenih usmeritev preučuje tri ravni zoopoetike. V prvem delu razmišlja o zoofolklori in zooliteraturi, v drugem obravnava avtorske tematizacije živali, v tretjem pa zooetiko, zoocentrizem in kulturne prakse. Že ko je pred četrt stoletja začela raziskovati živali v folklori, ne kot metafore in simbole, temveč kot resnična bitja, se je zavedela, da se je lotila odpravljanja marginalizacije razvejanega področja, ki ga je poimenovala zoofolkloristika. Zdaj je v predgovoru v svojo razpravo celo zapisala, da so živali Judi tega sveta, saj so jih ljudje postavili na bregove izkoriščanja in prezira ter se dogovorili, da niso enakovredni del človeške družbe. Sama se je postavila na nasprotno stran, tako da izhaja iz stališča živali, kolikor lahko to naredi kot človeška žival, s čimer si, kot pravi, želi, pričakuje in zahteva enakovrednost vseh živih bitij tega sveta.

Iztok Ilich, Bukla 179

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.