Draga Luise

Založnik o knjigi

Znotraj obstoječe diagnostične kulture je mogoče
vsako vedenje razlagati kot simptom namišljene
mentalne bolezni.
Toda takoj ko psihiater simptome vpiše v kartoteko,
samodejno predstavljajo evangelij resnice.
In postanejo temelj prihodnjega zdravljenja –
če je treba, tudi prisilnega.

Dorrit Cato Christensen je mati Luise, ki je pri 33 letih zaradi zastrupitve z antipsihotiki umrla na psihiatričnem oddelku bolnišnice v Amagerju na Danskem. Predoziranje. Psihiater ji je kljub nenehnim opozorilom, da Luise zelo slabo presnavlja zdravila, predpisal in na silo vbrizgal močno povišani odmerek antipsihotičnega zdravila, ki ga je dobivala s še tremi, štirimi hkrati. Predoziranje. Brez utemeljitev, brez preiskav, zgolj zato, ker se je tako odločil Psihiater.
Luise je bila od malega nekoliko drugačna. Nikakor ne mentalno prizadeta, je pa imela nekatere znake vedenjskih težav avtističnega spektra, morda Aspergerjevega sindroma. Psihologi so ugotavljali, da na nekaterih področjih za vrstniki nekoliko zaostaja, da jih na drugih nekoliko prekaša, gledano v celoti pa je bila daleč od tega, da ne bi bila sposobna samostojnega življenja in primerno izbrane kariere.
A kot je že v sedemdesetih letih ugotavljal danski zdravnik Finn Jorgensen, si je v obstoječi kulturi psihiatrične diagnostike mogoče vsako vedenje razlagati kot simptom mentalne bolezni. In ko človek dobi etiketo mentalnega bolnika in se znajde v kolesju psihiatričnih ustanov, je samo še od gole sreče odvisno, ali bo naletel na skrbnega in razsodnega zdravnika, ki ga bo usposobil za vrnitev v normalno življenje. Luise ni imela te sreče. Kot je nima množica psihiatričnih bolnikov, ki v povprečju umirajo veliko prej kot njihovi 'normalni' vrstniki. Psihiatrična zdravila, danes temelj vsakega psihiatričnega zdravljenja, ubijajo. In psihiatri jih delijo kot bombončke!