Pred približno četrt stoletja je oče kupil svoj prvi osebni računalnik, ki pa ni bil kaka zgodnja IBM-ova škatla, ampak za današnje pojme precej eksotičen japonski Atari. Ko smo si.. več>
Pomen »povesti« Hiša na nabrežju, ki se v svojem finalu navezuje tudi na ideje romanopisca Fjodorja Dostojevskega, je treba iskati v kritičnem avtorskem vrednotenju idejnih in moralnih deviacij socialistične družbe na poti h komunizmu; te deviacije proizvajajo sodobne »odvečne ljudi«, antijunake, družbene in človeške nesmisle, filistrske instinkte, bivanjsko brezperspektivnost. S prikazom malomeščanske morale komunistov se avtor zavzema za etično prevrednotenje sovjetske družbe. Zaradi tega je bila Hiša na nabrežju – in Trifonov kot njen avtor – ostro napadana; ostrina tedanjih kritikov se nam danes zdi močno pretirana, njihove osti pravoverno-dogmatske ideološke kritike pa povsem otopljene.
Recenzija Bukla
Ruski pisatelj Trifonov sodi med najprepoznavnejše predstavnike t. i. urbane proze. Mesto je v drugi polovici 20. stoletja postalo prostor križanja posameznikov različnih etičnih, ideoloških ter drugih nazorov in kot takšno ploden teren za pronicljivo družbeno kritiko. Simbol tovrstnega križanja je mesto v malem, hiša na nabrežju reke Moskve, kjer se v pripovedovalčevem večperspektivnem in kronološko obsežnem zapisu – besedilo se razteza od tridesetih pa vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja – odvijejo najpomembnejši dogodki pričujočega dela, ki ga je avtor skromno poimenoval »povest«. Sredi tako zasnovane prozne širine izstopa življenjska zgodba Vadima Aleksandroviča Glebova. Ta je v imenu udobnega življenja pripravljen izdati vse: osebne nazore, čast, prijatelje, ljubezen. S kritičnim orisom častihlepnega junaka pa Trifonov kritizira predvsem družbeni sistem, ki mu tovrstni »glebovski« konformizem predstavlja najvišjo vrednoto.