Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
BuklaPlus

Neodvisni glasbeniki in pravica do mesta

Žiga Valetič, foto: osebni arhiv, Bukla 132-133, 24.5.2017

Neodvisni glasbeniki in pravica do mesta

Dr. Ičo Vidmar, glasbeni raziskovalec in sociolog kulture, je Novo muziko v New Yorku zagovarjal kot doktorsko disertacijo, za knjižni izid pa je vsebino predelal in dopolnil. Pred nami je edinstven vpogled v razvoj enega najbolj vitalističnih kulturnih križišč, ki z zgodovinskim sociološko-antropološkim vpogledom pripoveduje širšo zgodbo sodobnih glasbenih stičišč ter prekarnega položaja neodvisnih glasbenikov.

Bukla: Vse od osemdesetih let, ko ste začeli delati za Radio Študent, je v središče vašega glasbenega zanimanja prišel New York oziroma neodvisni jazz-rock z Manhattna. Kaj je bilo tisto, kar vas je že takrat nagovorilo do te mere, da ste kasneje velik del življenja pos vetili raziskovanju te kulture? In zakaj, denimo, ne London?
Vidmar: Nova muzika iz New Yorka, ki jo dojemam zelo široko, je bila le ena izmed vrst glasbe, ki me je pritegnila. Predvsem sta me zanimali inovativna glasba in kultura afriških diaspor v atlantskem svetu: blues, jazz, reggae, soul in funk, zgodnji hip-hop, karibske oblike in popularne godbe Afrike. Nič manj me niso vznemirjale druge godbe, ki so stremele k novemu, gojile eksperiment, po svoje ravnale z zvokom in podirale žanrske konvencije. V časih, ko se je prostor »doma« zapiral, so bile moj glavni priklop na svet. Toliko zanimive glasbe v New Yorku so proizvedle koncentracije ustvarjalcev – po večini migrantov z modernimi zahtevami do mesta – v predelih metropole, ki so postali centri kulturne inovacije, hitrega pretoka in filtriranja idej, zlasti v obdobju po veliki mestni proračunski krizi leta 1975 in sploh urbani krizi v ZDA. To razmerje med socialno in prostorsko preobrazbo mesta in novo muziko me kot sociologa kulture in glasbe najbolj zanima. Tega v tako dramatičnem obsegu v Londonu ni bilo, čeprav je imel prodorne afrokaribske scene in izjemen krog svobodnih improvizatorjev.

Bukla: New York City ima osem in pol milijona prebivalcev in je razdel jen na pet okrožij. V Bronxu se je, denimo, v sedemdesetih letih pionirsko razvijala hip-hop in disko glasba temnopoltih izvajalcev. So se različni žanri v mestu oplajali ali so obstajali bolj eden mimo drugega?
Vidmar: Že formiranje hip-hopa je bilo bolj policentrično in točkasto razpredeno, kakor to običajno prikazujejo žanrske zgodovine. Južni Bronx je bil med središči. Disco je bil še sredi sedemdesetih let podzemna manjšinska plesna kultura. Odlika klubov in glasbe za ples v downtownu Manhattna je bila, da njihovi akterji – didžeji, predvsem gejevska scena z ogrom nim deležem črnih fantov, črnska dekleta in simpatizerji družbenih gibanj – niso poudarjali razlik, marveč so iskali skupne točke. Značilnost nove muzike downtowna Manhattna od konca sedemdesetih do začetka devetdesetih let je bil paneksperimentalizem na vseh umetnostnih scenah; del minimalističnih skladateljev je prevzel nekaj elementov punk rocka in zlasti odziva nanj, vplivnega antivala (ki so mu rekli no wave), črnski jazzerji v loftih SoHa so občasno svobodno kolektivno improvizirali z belimi prišleki in začeli skladati za improvizatorje, del plesne scene je integriral funk s hrupnimi elementi rocka in studijskimi čarovnijami. Vse to pa so omogočale nizke najemnine prostorov in stanovanj ter socialne varovalke, ki so bile del pridobitev zgodovinskih družbenih bojev v metropoli. Po hudi krizi, deindustrializaciji in napadu političnih, gospodarskih elit in niza županov na socialno državo je New York postal eden prvih laboratorijev neoliberalne politike.

Bukla: New York je naplavil nekaj velikih imen sodobne »mainstream alternative«, denimo Sonic Youth, The Strokes, Beastie Boys, Yeah Yeah Yeahs, Interpol, Vampire Weekend in še prej Ramones, The Velvet Underground, Talking Heads, Blondie … Tovrstno trendovstvo omen jate bolj mimogrede. Nam preučevanje alternativnih klubov, malih založb in resnično neodvisnih glasbenikov lahko pove o mestu več kot velika imena?
Vidmar: New York je središče ameriške glasbene industrije z ogromno koncentracijo medijske moči. Je poln kreativnih robov, otokov, posebnosti. Navedene skupine so v glavnem z enega popularnega polja, mene pa je bolj zanimala heterogena nova muzika spodnjega Manhattna do začetka devetdesetih let. Tedaj je nova muzika dejansko bila metropolitanska glasbena govorica mesta in scene niso bile fragmentirane, kot so danes.
V obravnavi današnjega stanja se več posvečam izjemno pestremu seg mentu novega jazza in improvizatorjem, tudi zato, ker je delokrog današ njih glasbenikov v newyorški klubski ekonomiji bolj podoben jazz glasbeniku konec petdesetih let, le da je njihov prekarni položaj mnogo težji. Danes rocker, jazzer, didžej ali izučeni klasični glasbenik muzicira v nekaj skupinah, snema in prodaja svoje usluge, kjer se da. In, seveda, člani Interpola niso bili soudeleženi v organizaciji političnega protesta v boju za prireditveni prostor ali v načinih sindikalnega organiziranja za boljše plačilne in delovne pogoje na njihovih delovnih mestih, temveč so že del pop aristokracije. Več kot sto majhnih klubov, kjer občasno isti oder delijo vsi, plačani pa za svoje delo niso oziroma so podplačani, je še vedno osnova in produkcijski pogoj nove muzike za tiste, ki niso komercialno prodrli, a želijo napraviti glasbeno kariero. Geografija klubov, selitve, načini njihove organizacije in poslovanja, prilagoditve in odpori glasbenikov proti pogojem v njih povedo o glasbenem življenju v mestu več kot korporativna veriga nekaj komercialnih klubov s predvidljivim programom, da ne rečem z »indie« monokulturo.
Še en element govori v prid raziskovanju neodvisne nove muzike, namreč da v njej biološka starost glasbenika ni tako določujoča; da kult mladosti in boemskega trošen ja mularije srednjega razreda ni tako močan. Tudi starejši glasbeniki in glasbenice še vedno ustvarjajo »mlado godbo«, dostikrat mnogo bolj drzno kot mladi prišleki. Zanima me ta vrsta novega glasbenika, ki suvereno in elegantno ostro prečka zvrsti in jih zna artikulirati.

Bukla: Tako resna poglobitev v tamkajšnje dogajanje je zahtevala veliko obiskov mesta in tudi odprtih vrat. Kdo vse so bili ljudje, ki so vam pomagali z informacijami?
Vidmar: Predvsem glasbeniki z newyorške scene, ki jih, to sem hitro spoznal, v mestu izjemno cenijo. Njihov umetniški ugled je nesorazmeren z ekonomskim statusom, čeprav nekateri med njimi od glasbe živijo dobro. So pa predani glasbeni garači, radoživi in kritični ljudje, tudi aktivisti. Toda ne živijo od muziciranja v newyorških klubih, marveč na mednarodnih odrih. Velika večina opravlja še druga dela, imajo nestalne zaposlitve, so del umetniškega proletariata v mestu. Drugi pomembni informatorji so bili kritični preučevalci mesta: sociologi, antropologi in geografi, tudi sindikalisti in nekaj glasbenih novinarjev.

Bukla: Kako zdaj oni gledajo na to, da je tako temeljito knjigo o novi muziki New Yorka napisal nekdo z drugega konca sveta? Morda razmišljate o prevodu knjige?
Vidmar: Večina glasbenikov je moje raziskovanje tamkajšnjih produkcijskih razmerij sprejela z odprtimi rokami, češ, končno nekdo, ki ga ne zanima »downtown estetika«, marveč njeni zgodovinski in sedanji materialni pogoji, samo stanje v mestu, mestna kulturna politika, produkcijska plat glasbe in ne njeno hedonistično trošenje. Moja sociologija neodvisnih glasbenih formacij temelji na etnografiji, na terenski empirični raziskavi, ne na poslušanju plošč in razbiranju »skritih pomenov«. K prevodu knjige pa me že spodbujajo glasbeniki sami: verjetno pričakujejo, da je moj »obračun« z mestom in glasbenim življenjem v njem vsaj tako neposreden in realističen, kot je bila moja odkrita kritika ali pohvala njihovih nastopov in plošč. Navsezadnje smo se zaradi tega spoprijateljili, ne pa zaradi laskanja in prilizovanja. Bomo videli.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...