Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
BuklaPlus

Finalisti najboljše zbirke kratke proze 2016

Bukla 136, 13.9.2017

Finalisti najboljše zbirke kratke proze 2016

Utemeljitve pripravili: člani komisije in Društvo slovenskih literarnih kritikov
Foto: Borut Krajnc

V iskanju najboljše kratkoprozne zbirke za leto 2016 se je komisija (v sestavi Ana Geršak, Mojca Pišek, Žiga Rus in Druš tvo slovenskih literarnih kritikov), prebila skozi več kot sedemdeset naslovov in med drugim ugotovila, da »je pojem \'kratke zgodbe\' pri nas presenetljivo raztegljiv, saj se pod to klasifikacijo skrivajo tako romani, povesti in nekaj bolj ali manj (ne)uspelih žanrskih hibridov ...« Predstavljamo vam štiri finaliste nagrade novo mesto, ki so nam povedali nekaj besed o svojih literarnih ambicijah, izzivih in fascinacijah pri ustvarjanju nominiraniih kratkih zgodb.

Kdo bo dobil nagrado novo mesto bo znano v petek, 29. 9. 2017, na prireditvi v galeriji Simulaker v Novem mestu.
V petek in soboto, 30. 9. 2017, bo potekal tudi festival kratke zgodbe novo mesto short.

Z nagrado v vrednosti 2000 evrov, predvsem pa s festivalom, organizator (založba Goga, JAK, DSLK in partnerji) želi opozoriti na pomembnost kratke zgodbe in izpostaviti avtorje, ki si zaslužijo zapolniti novo mesto v zgodovini slovenske literature.

Jedrt Lapuh Maležič:
BOJNE BARVE
ŠKUC, 2016, 152 str., 20 €, JAK

Kakor je razbrati že iz naslova, se zgodbe, združene v drugi kratko prozni zbirki Jedrt Lapuh Maležič, osredotočajo na prelomne življenjske trenutke, ki od literarnih likov zahtevajo borben pristop, če se nočejo odreči konstitutivnim elementom svoje identitete. Liki so predvsem junakinje, ženske na robu takšnih in drugačnih zlomov, ki jih prinašata zadrega o njihovi lezbični identiteti in paralizirajoč strah pred morebitnim razkrinkanjem. Avtorica pri tem ironizira dediščino neredko tragičnih reprezentacij življenja istospolnih v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ter skozi zgodbe poudarja, da je ljubezenska igra lahko osrečujoča ali mučna ne glede na spol obeh udeležencev. In čeprav je sprememba na strani družbe nekoliko počasnejša kot bi si bilo želeti, se je pravi premik zgodil na drugi strani – na strani junakinj in junakov Bojnih barv, ki niso več pripravljeni molčati in se podrejati življenjskim slogom večine. Zgodbe Bojnih barv vznikajo na družbeni margini in za zaveso premišljenega humorja secirajo psihologijo širokega nabora junakov: deklarirane predstavnike spolnih manjšin, njihove zatiralce, ter vse tiste, ki so obtičali med eno in drugo možnostjo, a čutijo, da je napočil čas izbire - pri čemer je tudi vmesnost povsem legitimna bivanjska pozicija. Bojne barve pač slikajo vse barve ljubezni, ne da bi pri tem zapadle v sentimentalnost, bijejo boj s predsodki in s tem uspešno rušijo še zadnje ostanke stereotipov iz življenja LGBTQ skupnosti.

»Moja literarna ambicija je bila že presežena s samo nominacijo. Zbirka Bojne barve je prvi korak začetka neke dokaj pozne mavrice oziroma LGBT razkritja. Moj namen ni bil tekmovati, temveč se pozdraviti. Če bo kdo to bral in se prepoznal, se bom resno ustrašila za svoje zdravje in dušni mir.«

Suzana Tratnik:
NOBEN GLAS
Beletrina, 2016, t. v., 147 str., 23 €, JAK

Opus Suzane Tratnik je konsistenten v svoji kakovosti in tematski zaokroženosti. Povzeti bi ga bilo mogoče z maksimo, da se v ključnih trenutkih odraslega življenja vsakič znova zaziramo v otroštvo. Noben glas je še ena zbirka, ki se ozira nazaj, le da so tokratne zgodbe še intimneje povezane z otroško stisko in izkušnjo smrti. H konceptualni enotnosti zbirke ne pripomore le tema, temveč tudi pripovedni glas, tisti naslovni »noben glas«, zavezan otroškemu doživljanju realnosti, ki ga svet odraslih prepogosto preglasi, utiša ali celo izbriše. Biti brez glasu pomeni ostati brez reprezentacije, brez prepoznavne identitete, v nevidnem obstajanju, ki se staplja z množico ostalih. Toda protagonistke, ali bolje – protagonistka, saj se skozi zgodbe kot rdeča nit sprehaja en in isti, igrivo ironični dekliški glas, obsodbo na tišino zmeraj znova prebija. Skozi naslovno zgodbo se izrisuje metafora celotne zbirke: dekličin glas je morda res šibek, nezveneč, netočen po merilih učiteljice petja, tako da ga morajo v pevskem zboru prekriti drugi vokali, medtem ko deklica le odpira usta – je pa zato toliko bolj pristen in v nasprotju z ostalimi, odraslimi glasovi, nepotvorjen in neobremenjen z družbenimi kodi. Iskanje lastnega ustvarjalnega ali identitetnega glasu pa je v zgodbah Suzane Tratnik tudi oblika boja s smrtjo – ne za to, da bi jo junakinja premagala, temveč da bi se z njo soočila kot avtonomen, avtentičen subjekt.

»Želela sem napisati zgodbe na zabrisani meji med realnostjo in fantas tiko. Zanimalo me je vprašanje, kako si prizadevati za svoj glas in nenazadnje, kako se soočiti s smrtjo, ki vedno grozi, da nam bo ta glas odvzela. Največji izziv je bilo verjetno pisanje nekoliko grozljivih koncev, s katerimi sem želela bralca in bralko čim bolj vplesti v dogajanje.«

Lucija Stepančič:
TRAMVAJKOMANDA, ODDELEK ZA PRITOŽBE
Beletrina, 2016, t. v., 169 str., 23 €, JAK

Če kaj, potem zbirka kratkih zgodb Lucije Stepančič, njena tretja po vrsti, ne igra na prvo žogo. Vezni člen zbirke je njen neobičajni, samosvoj pripovedni slog, ki vsako od predstavljenih zgodb postavi v novo, nepričakovano perspektivo. Tu je pripovedni glas tisti, ki zgodbo pripoveduje ter pri tem samega sebe opazuje v vlogi pripovedovalca. Je hkrati subjekt in objekt zgodbe, občutek, ki ga pri tem ustvarja avtorica, pa je skrajno destabilizirajoč. Le nekaj je jasno: liki Lucije Stepančič se radi glasno pritožujejo, najraje zaradi kakšnih malenkosti, od koder tudi naslov zbirke, ki izvira iz reka »Pa se pritoži na tramvajkomando!«, ko nekdo preobraža muho iz slona. Za zbirko morda nekoliko ekstremen, a vendar značilen primer je trenutek, ko se na oddelek za pritožbe obrne kar sama Smrt, ki je izredno nezadovoljna s sodobnimi nadvse dolgočasnimi načini umiranja v primerjavi z domiselnostjo preteklih dob. A smrt je šele poslednji korak v celi vrsti drugih negodovanj, ko se liki pritožujejo drug čez drugega, takole na kratko pa moški čez ženske in ženske čez moške, vsak zaradi povsem stereotipnih težav, ki to zares niso. Odnos protagonistov do Drugega je pač parcialen, pristranski, poudarjeno tradicionalističen v predstavljanju spolnih vlog ter zato s strani avtorice toliko bolj ironiziran in osmešen. Družbena kritika, ki obvladuje celotno delo, je subtilna, a opazna, predvsem tam, kjer zgodbene tipe izpeljuje iz parodiranja kapitalistične logike. Tramvajkomanda je zbirka, ki zahteva nekaj truda; vendar je slednji na koncu vedno bogato poplačan.

»Metafizična burleska je od nekdaj tisto, kar me fascinira, pisanje te zbirke, ki bazira na starih poskusih iz predala, čečkarijah in kapricah, pa je bilo popolno nasprotje ustaljenih predstav o ambicioznosti. Zgodbe so se oblikovale skozi neskončna preigravanja, v znamenju nostalgije, eksperimenta in celo igračkanja, za svoj največji uspeh pa štejem, da sem se med pisanjem tako kot včasih spet na ves glas režala. Če bo bralec občutil vsaj nekaj od te lahkotnosti, sem uspela.«

Davorin Lenko:
POSTOPOMA ZAPUŠČATI MISANTROPOLIS

Center za slovensko književnost, 2016, m. v., 180 str., 20 €, JAK

Zbirka Davorina Lenka se povsem očitno posveča temi telesa oziroma teles, še posebej tistim vidikom, ki jih lahko umestimo v (precej širok) pojem spolnosti. Vendar pa prvenstveni cilj popisovanja raznolikih »spolnih praks« ni nikakršno banalno podiranje tabujev. Prej bi lahko trdili, da Lenkove junakinje in junaki, pogosto »na begu pred samimi sabo«, svoja telesa raziskujejo kot zadnji potencialni vir nečesa otipljivega in oprijemljivega, nekakšnega neverbalnega »jedra«, ki ga v jeziku niso uspeli najti. Obenem to jedro ni vselej doseženo; še pogosteje gre v zgodbah za opuščanje vsakršnega iskanja le-tega ter opuščanje vsake vnaprej predpostavljene in dovršene strukture tako v spolnih aktih kot v miselnih konstruktih smisla. Zbirka, ki se, vselej z dobro nadzorovano rabo različnih diskurzov, poslužuje tako bolj tradicionalnih pripovednih oblik kot tudi pretežno refleksivnih form, le bežno obarvanih s specifično situacijo, torej »zapušča misantropolis« ne toliko v smislu odpovedi mržnje do sočloveka, temveč bolj v smislu sprijaznjevanja z lastno človeškostjo in življenjem: to po eni strani počne z iskrenim popisovanjem vsega telesnega, po drugi pa tudi z odpovedjo jasno zastavljenim strukturam z zapleti, vrhunci ali odločnimi končnimi ločili. Tako kot v spolnosti, tako tudi v literaturi: Lenkova kratka proza se pogosto upira tradicionalnim pripovednim strukturam, a je ta izogib vselej jasno utemeljen v ideji zbirke.

»Pravijo, da je po bitki vsak tepec general. Ta izjava, menim, kar dobro odraža ustvarjanje moje nominirane knjige. Upam, da sem ustvaril najboljšo, kar sem jo lahko – več si ne upam trditi. Kar pa se tiče izzivov: ker so zgodbe nastajale v daljšem časovnem obdobju, se je največji izziv pokazal v izravnavanju slogovnih odstopanj. Ob urejanju tega, kar imenujem zgodbovni lok (torej razporeditev zgodb v zbirki), pa sem užival, kot že dolgo ne ob kakšnem tekstu.«


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...