Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Urednikov uvodnik

To pomlad bodo določile knjigarne

Samo Rugelj, Bukla 109, 8.4.2015

To pomlad bodo določile knjigarne

Kaj se je dogajalo s slovensko knjigo v zadnjih šestih letih, vemo. Slovensko založništvo kot celota beleži konkreten padec obsega svojega poslovanja, v obdobju 2008– 2014 je bil ta približno 40-odstoten, kar je imelo za posledico kar nekaj sprememb. Ena od njih je tudi opazna prerazporeditev slovenskega knjižnega trga. Več založb, ki so bile še leta 2008 med osrednjimi slovenskimi založniškimi hišami, je v zadnjih letih zaradi krize povsem usahnilo ali pa zelo omejilo in predrugačilo svoje poslovanje. O dolgoročnih posledicah tega dogajanja na izdajanje knjig v Sloveniji se veliko premalo razmišlja.

Druga sprememba je nakupno mesto knjige. Kot namreč kažejo rezultati raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig, se v zadnjih letih v Sloveniji ni toliko spremenilo število kupljenih knjig, temveč bolj to, kje so bralci te knjige kupili. Še dobrih deset let nazaj je v Sloveniji obstajala razmeroma močna akviziterska mreža prodaje knjig, ki je nekaterim založbam omogočala prodajo zahtevnejših in višjecenovnih knjižnih projektov. Ta del knjigotrštva se je do današnjih dni precej zmanjšal, akviziterski segment pa je, poenostavljeno rečeno, mutiral v prej neznani impulzivni segment, torej kupovanje knjig v hipermarketih in drugih trgovinah, na bencinskih črpalkah ipd., vse to pa je seveda neposredno vplivalo na prilagajanje cen (in založniškega aparata), ki so jih lahko imele te knjige.

Knjigarne kot ključno mesto, ki v primerjavi s t. i. impulzivnimi lokacijami zagotavlja bistveno širšo knjižno ponudbo, so se v kriznih letih začele so očati z odtekanjem svojih strank, čemur je negativne pospeške dodajalo tudi dejstvo, da so se precej zmanjšale (državne) investicije v nove učbenike, ki so bili v spomladansko-poletnem času za mnoge ljudi dober dodaten razlog za obisk knjigarn.

Vse to je pod črto sililo lastnike knjigarn, da so na najbolj opaznih knjižnih policah vse bolj izpostavljali lastne knjige, zaradi česar so se morali manjši založniki brez knjigarn znajti po svoje in vzpostaviti dodatne lastne prodajne poti neposredno do končnega kupca. To so počeli s širjenjem svojih spletnih knjigarn, kjer so kupcem svojih – tudi novih – knjižnih naslovov priznavali popust ali pa kak drug bonus, pa tudi z lastnimi elektronskimi ali tiskanimi katalogi in drugimi promocijskimi gradivi, s katerimi so kupce opozarjali na svoje nove knjižne izdaje ipd. V času krize so se torej manjši založniki brez lastnih knjigarn, da so sploh lahko preživeli, vsak po svoje prilagodili upadanju prodaje knjig v knjigarnah (do impulzivnih lokacij za prodajo knjig pa zaradi svoje majhnosti največkrat sploh niso mogli priti).

Potem pa je konec lanskega poletja v to novovzpostavljeno ravnotežje posegel Zakon o enotni ceni knjige (ZOECK), ki založnikom pol leta po izidu knjige onemogoča kakršno koli zniževanje cene. Kaj to pomeni v praksi?

Tisti, ki so že do tedaj svoje knjige ne glede na prodajno lokacijo prodajali po osnovni ceni brez popusta, niso čutili nobenih posledic novega zakona, še posebno če so (bili) obenem tudi lastniki knjigarn. Precej pa se je položaj spremenil za založnike brez knjigarn z novovzpostavljenimi prodajnimi potmi, ki so temeljile tudi na »bonbončkih« za kupce v obliki popustov in drugih bonusov. Teh bonbončkov kupcem zdaj pol leta po izidu knjige ne morejo več podarjati. Kakšne bodo zdaj posledice za majhne in srednje založnike brez svojih knjigarn?

Veliko je odvisno od knjigarn in njihove prihodnje poslovne politike. Če bodo ZOECK vzele za poslovno priložnost, ki lahko okrepi njihov položaj na trgu knjig, in bo posledica tega zakona večja skupna prodaja vseh knjig vseh založnikov, ki pa naj bi se poslej odvijala pretežno v knjigarnah, potem bo ta zakon dosegel svoj namen, torej spodbujanje ohranjanja knjigarn kot primarnega kraja za kupovanje knjig. Če pa se to ne bo zgodilo, bo prodaja knjig založnikov brez knjigarn še nazadovala, kar bo povzročilo njihovo nadaljnje usihanje. Naslednji meseci bodo za to več kot primeren kazalnik.

Seveda v tem smislu knjigarje čaka res veliko in odgovorno delo. Kar nekajkrat v prvih letošnjih mesecih, ko sem obiskal knjigarne, sem v njih opazil širitev t. i. neknjigarniškega programa, torej raznih priročnih daril, papirniškega programa ipd. Razlog za umeščanje teh izdelkov v knjigarne je logičen, saj s tem postanejo integralno prodajno mesto, kjer lahko nekdo, ki se odloči, da bo, denimo, za darilo kupil knjigo, k njej doda še kako neknjižno malenkost, jo zavije ipd. Ko sem o širitvi tega neknjižnega programa povprašal knjigarje, so mi večinoma odgovorili, da je v prvih treh mesecih koledarskega leta prodaja knjig pač manjša, kar pa je treba nevtralizirati z drugimi prodajnimi vsebinami.

Zdaj pa je pred nami drugo trimesečje, ko bi se moral knjižni interes knjigarn v povezavi z novim zakonom povsem izčistiti. Če bo neknjižni program v knjigarnah še naprej ostal tako bogato zastopan, potem to skoraj avtomatično pomeni, da bo za knjige drugih založnikov v teh knjigarnah ostalo izjemno malo prostora, ki bo tem knjigam povrhu vsega na voljo tudi izjemno kratek čas. Tega si vsaj jaz ne želim!

Če se bo namreč zgodilo to, potem bo ZOECK zelo negativno vplival na skupno prodajo knjig založnikov brez lastnih knjigarn. Samo upam lahko, da se to ne bo zgodilo in da bodo knjigarne z obema rokama zagrabile priložnost, ki jim jo je ponudil zakon.

Tako bo bolje za vse, ki smo vključeni v komunikacijski krog knjige, od avtorjev in založb do knjigarn in kupcev knjig. Saj za to je šlo pri vzpostavitvi tega zakona, mar ne?


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...