Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»Včasih pomislim, da je moja potreba po pripovedovanju samo želja po življenju!«

Samo Rugelj, Bukla 70, oktober 2011

»Včasih pomislim, da je moja potreba po pripovedovanju samo želja po življenju!«

Vinko Möderndorfer ustvarja iz nuje. Biološke in eksistencialne. Svobodnjak je že trideset let, in ko sem ga enkrat vprašal, kako mu »znese«, da napiše vse, kar mu izide, je bil njegov odgovor zelo preprost: posvečam se samo svojemu ustvarjanju. Seveda so romani in kratke zgodbe samo en vidik njegovega ustvarjalnega izraza. Enako aktiven je kot pisec dramskih iger, gledališki režiser, esejist in mladinski pisatelj, poleg tega pa je po svojih scenarijih, ki so nastali po njegovih romanih, zrežiral tudi dva celovečerna filma. Tretji je v pripravi. Ne glede na to, da bi človek pomislil, da ob vseh teh projektih nima časa za nekaj tako banalnega, kot je intervju, si je z veseljem vzel čas tako za fotografiranje kot za intervju. In, kot se vidi iz naslovnice in iz njegovih odgovorov, je užival tudi v tem. Ja, tako bi ga najlaže opisali: človek, ki v ustvarjanju uživa! Z njim smo se pogovarjali o filmih, igrah, ki jih je ali jih bo režiral, pisanju, pa tudi o knjigah, ki so mu izšle v zadnjem času.

 

Rugelj: Spoznala sva se pred tremi leti na Festivalu slovenskega filma, kjer je vaš drugi celovečerni film Pokrajina št. 2 prejel glavne nagrade. Že takrat ste mi rekli, da pripravljate nov film, bolj temačno zgodbo. Kaj se sedaj dogaja s tem projektom?
Möderndorfer: To je film z naslovom Inferno. Že naslov najbrž namiguje, da ne gre za komedijo. :) S producentko Evo Rohrman (Forum Ljubljana), s katero sva skupaj ustvarila dva celovečerna filma (Predmestje, Pokrajina št. 2), se že štiri leta trudiva, da bi zgodbo Inferna spravila v filmsko življenje. Film je leta 2009 dobil sredstva iz evropskega programa MEDIA. Zgodba je aktualna in v današnjem svetu ne izgublja na aktualnosti. Socialne stiske in nemoč posameznikov so vsak dan večje. Dna inferna še ni na vidiku. Mogoče ga bo laže sprevideti po našem filmu. Upam, da bo Inferno kmalu dočakal življenje na filmskem platnu. Če pa bi hotel zares opisati vso štrikancijo, ki jo moramo avtorji preživljati in doživljati, da pridemo do filma, ki ga resno pripravljamo leta, bi bil najin pogovor lahko samo o tem (bil bi tudi zelo dolg :) in najbrž nezanimiv).

 

Rugelj: Kaj pa njegova vsebina? Ko ste lani v Delu komentirali, da vam je bil na Liffu najbolj všeč Iñárritujev Ču do vi to, sem začutil, da se v vašem Infernu ukvarjate s podobno zgodbo. Je to res?
Möderndorfer: Osebno sem prepričan, da je film tista umetnost, ki mora reagirati na probleme sveta, vendar ne na aktualističen, temveč na univerzalen način. Temu prepričanju sem sledil že s svojima prejšnjima filmoma. Sicer pa je zgodba Inferna sodobna, aktualna, celo prepoznavna. V današnjem svetu je namreč vse več znakov, da je svet inferno. Seveda pa pri mojem filmu nikakor ne gre za abstraktno premlevanje o peklu in zlu, gre za povsem konkretno socialno, politično situacijo, v kateri se je znašel svet s svojo požrešno in nenasitno globalno kapitalistično pošastjo. Da bi izpovedali vso nemoč, s katero se vsako jutro prebujajo milijoni, smo se dotaknil ene same zgodbe. Zgodbe mlade delavske družine, ki si želi samo preživeti. Zgodba Inferna je vsakdanja zgodba in pripoveduje o nemoči posameznika v svetu kapitala, ki se brezobzirno poigrava z usodo ljudi. Inferno ne želi biti političen film, čeprav se ukvarja z brutalno krajo in vsesplošno tajkunizacijo, ki ju doživljamo v naši in svetovni politično-gospodarski stvarnosti. To je zgodba o padcu vseh moralnih in etičnih vrednot

Rugelj: Kakšni filmi vam na splošno najbolj ležijo kot gledalcu? Ali pa nekoliko drugače; pod katere filme bi se z veseljem podpisali kot njihov ustvarjalec?
Möderndorfer: Zelo me privlači sodobna romunska kinematografija. Mislim, da je to kinematografija, ki ima kaj povedati in to počne silovito resno in angažirano. Všeč so mi vsi (ampak zares vsi) filmi režiserja Michaela Hanekeja. Najboljši film zadnjih let, film, ki je po mojem mnenju prelomen v smislu razumevanja in pomena filmske umetnosti, je film Larsa von Trierja Antikrist. Niso pa mi všeč filmi, ki vzbujajo lažni optimizem, ki hočejo za vsako ceno najti nekaj optimističnega in veselega, češ, življenje je že tako težko, pokažimo ljudem svetlobo itd. Takšna gesla se mi zdijo kompromisarska in umetnosti nevarna. Ne maram filmskih izdelkov, ki želijo ugajati in so zato površinski. Zguba časa se mi zdijo filmi, ki v svojem izrazu in vsebini niso radikalni, temveč všečni. Zdi se mi, da je življenje prekratko, da bi ga izgubljali s filmi, ki zabavajo. Film je orožje! Vzemi kamero v roke! se mi zdi pravo geslo sodobne filmske umetnosti.

 

Rugelj: S tem filmskim uvodom sem skušal pokazati na vašo ustvarjalno raznovrstnost. Pojdiva naprej: ko sva se dogovarjala za intervju, ste dejali, da ta teden še imate čas, z naslednjim pa se že začnejo vaje v gledališču. Kaj posebnega si v vaši režiji lahko obetamo v prihodnji sezoni? Zakaj vas ti projekti ustvarjalno vznemirjajo?
Möderndorfer: V letošnji sezoni pripravljam v SNG Drami izvrstno sodobno socialno igro madžarskega dramatika Györgyja Spira, z naslovom Prah. Premiero bomo imeli konec oktobra. V Prešernovem gledališču Kranj pa bomo na oder postavil predstavo Limonada slovenica. To je aktualna komedija, pravzaprav politična satira o slovenskih rečeh. Igra je tudi v letošnjem maturitetnem programu. V Novi Gorici bom v letošnji sezoni delal zanimivo igro Tamsina Oglesbyja Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset, o problemu staranja in starosti, ki je vedno bolj aktualen problem današnjega sveta. Brez dvoma pa bo v sezoni 2012/13 najzanimivejši gledališki projekt, praizvedba slovenske opere skladatelja Janija Goloba, Ljubezen kapital. To opero s skladateljem pripravljava že nekaj let. Ker operna hiša noče in noče biti gotova, smo lansko leto zaman čakali na začetek študija. :( Sicer pa vneto prebiram dramska besedila in poskušam zanje navdušiti slovenska gledališča. Prav vsa dela, ki jih imam v naslednjih letih v načrtu (vključno z največjim projektom, filmom Inferno), so socialne igre. V skladu s časom, v katerem živimo.

Rugelj: Poleg režije v gledališču ste tudi avtor številnih dram. Izbor vaših dram iz obdobja 1990–2010 je nedavno izšel pri Cankarjevi založbi z naslovom Blumen aus Krain. Po kakšnem ključu izbirate igre, ki se vam zdijo primerne za časovni preskok v poosamosvojitveno obdobje tranzicije? Je to stvar navdiha ali gre za načrtno preučevanje in transformacijo nekega dela?
Möderndorfer: S pisanjem za gledališče se ukvarjam skoraj tri desetletja. V knjigo iger Blumen aus Krain, ki zajema zadnjih dvajset let mojega pisanja, sva z dramaturgom Blažem Lukanom uvrstila igre, ki še niso bile objavljene in ki so žanrsko raznolike. V njej sta dve povsem sveži igri, Nežka se moži je bila pravkar uprizorjena, Chopin pa bo v sezoni 2012/13 doživel premiero v Mladinskem gledališču. Druge igre pa so že zaživele bodisi na odru bodisi na televiziji ali radiu. Ko zdaj prebiram knjigo Blumen aus Krain kot celoto, sem vedno bolj prepričan, da pisatelji pravzaprav kar naprej pišemo isto knjigo. Poskušamo v različnih časih osvetliti iste probleme in podobne dileme. Smo zapisovalci časa. Včasih bolj kot zgodovinarji pridemo bliže resnici sveta, ki ga živimo. Pesniška resnica je celovitejša od resnice znanosti. In to je največje zadoščenje. Glede sodobnih tem … Slovenska tranzicija me je sama poiskala. Ne da bi jaz to posebej hotel ali načrtoval. Poleg tega se mi zdi gledališče živa in živahna reč, ki pobira svoje komedijske in dramske zgodbe iz življenja. Drugače ne gre. Res pa je tudi to, da se je v slovenski tranzicijski politiki (in politikantstvu) zgodilo toliko grozljivo smešnega, da me čudi, da ni na slovenskem več komedij in več trpke politične satire.

Rugelj: Ena od značilnosti vašega dramskega ustvarjanja je, da so vaše igre uprizorjene v različnih medijih. Vam to, na videz lahkotno prehajanje med gledališkimi, radijskimi in televizijskimi igrami, predstavlja kak poseben izziv? Ali imate že na začetku ustvarjanja posamezne igre v mislih že natančno določen medij, kjer naj bi bila igra uprizorjena, ali jo morda za izbran medij priredite pozneje? Kateri od teh medijev vas po vašem mnenju najbolj definira?
Möderndorfer: Sam raznolikosti svojega dela ne doživljam kot ukvarjanja z zelo različnimi žanri in mediji. Zame je pomembna zgodba. Dramatičnost pripovedi. Dramaturški in psihološki obrati v zgodbah. To pa pravzaprav velja tako za prozo kot za film. Nekako se mi zdi, da mi zgodba, ko jo odkrijem, sama pove, v kakšni obliki bo najbolje zaživela. Nekatere zgodbe so lahko samo novele, druge pa zaradi velike dinamike maksimalno zaživijo na filmskem platnu. Vse drugo je tehnologija. V radijski igri se na primer vse samo sliši, psihologija odnosov mora biti zato napisana malce drugače. Skozi slišno v poslušalčevi domišljiji, ki je največji oder odrov, kot je rekel režiser Igor Likar, zaživijo podobe, obrazi, mimika, in to lahko še bolj živo, kot če bi bila zgodba zapisana kot drama ali proza. Nekatere zgodbe pa so dvoživke ali večživke. Lahko so roman in pozneje tudi kaj drugega. Seveda prehod ni tako preprost. Ne moreš vzeti romana in kar začeti snemati filma. Po navadi se ista zgodba napiše na novo. Proza ima na vsak način več kadrov, več posnetkov kot film. Več besed. Slika ne potrebuje veliko besed. Slika je lahko včasih močnejša in celovitejša od besede. Obstajajo pa tudi zgodbe, ki so lahko samo gledališče, samo poezija, samo radijska igra. Kako to vem? Kako to prepoznam? Ne vem. Zgodba mi kar sama pove :), v kateri obliki bi bila rada napisana. No, nikoli se mi ni zdelo težko preskakovati žanrov in medijev. Saj gre vedno za pripoved. Nimam se niti za gledališčnika niti za filmarja niti za pisatelja (pri vseh teh oznakah me je malo sram), najbolj brez zadrege sem zgodbar.

Rugelj: Borštnikova, Rožančeva, nagrada Prešernovega sklada, pa Ježkova in številne druge nagrade in priznanja pričajo o vašem raznolikem in seveda kakovostnem delu. Kaj napelje avtorja, da se aktivno izraža v tako raznolikih umetniških zvrsteh?
Möderndorfer: Najbrž želja in potreba po pripovedovanju. Ne nagrade ne priznanja (ki so sicer veliko veselje, če jih dobiš za pravo delo in pravi trenutek), samo nekakšna biološka nuja me sili, da želim (ker vem, da znam) povedati zgodbo. Včasih pomislim, da je moja potreba po pripovedovanju samo želja po življenju. Brez pripovedovanja je življenje zelo dolgočasno. Zato pripovedujem, zato delam. Delo pa je cena krivde. Vsi smo krivi, vsi nosimo s sabo temno plat svoje zgodbe. In z delom in delom in delom se poskušamo odkupiti. Pa tudi … svobodnjak sem. Kar ni zanemarljiv podatek. Trideset let sem na cesti (trideset let! kakšna fina številka!), kar pomeni, da me v neprestano delo sili tudi boj za obstanek in preživetje. Zadnjič mi je umetniški kolega in prijatelj pojamral, da se nikakor ne bi upal iti med svobodnjake (pa je sicer zelo uspešen), da se mu zdi imeti redno in varno službo (ima jo tudi že trideset let!) pogoj za kakovostno ustvarjanje in življenje. Nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Bil pa sem zelo ponosen nase.

Rugelj: Hvalnica koži je vaša najnovejša knjiga, podnaslovljena kot pesnitev, na prvih straneh je videti skoraj kot antropološki esej, se pa pozneje sprevrže v kolaž erotičnih prigod v zvezi s kožo. Zakaj hvalnica ravno koži?
Möderndorfer: Naslov mi je ponudil urednik Zdravko Duša. Najbrž se mu je zdelo, da je koža tisto, o čemer bom z lahkoto in dobro pisal. Mogoče je tudi pričakoval, da bo knjiga bolj erotična ali pa celo samo erotična. Najbrž sem ga malo razočaral. Vendar se mi je zdelo, da je koža še veliko več kot samo polje erotičnega dotika. Koža je meja človekovega sveta. Koža je življenje. Za kožo se borimo. Kožo nam ustrojijo. Koža je naše prepričanje, naš boj za življenje in ideje se začne s kožo. Koža je ranljiva in hkrati trpežna … Pripoved mi je šla z lahkoto z moje kože. :) Malo več težav mi je povzročala forma, za katero sem se odločil. Odločil pa sem se za nekakšno pesnitev, za ritmizirano prozo, na trenutke celo poetično, odločil sem se, da se bodo pripovedi nizale in prepletale v enem samem, sto strani dolgem odstavku. Neprekinjen ritem, neprekinjeno valovanje, jezdenje na valu kože, ki se nikoli ne konča, kjer se začetek zlije s koncem kot pri koži, ki nima začetka in nima konca … Življenje, skratka.

Rugelj: Na koncu te knjige pišete, da ste mislili pisati o koži, na koncu pa ste ugotovili, da ste dejansko pisali o sebi. Se vam to dogaja tudi pri drugih delih, ki ste jih napisali? Z drugimi besedami; koliko je v vaših delih avtobiografskega?
Möderndorfer: Vedno pišemo o sebi. Pa ne samo pišemo. Tudi filme delamo samo o sebi. Tudi Shakespearja uprizarjamo zaradi sebe. Ker želimo skozi njegovo zgodbo povedati nekaj o sebi. Ustvarjalec je sam merilo svoje ustvarjalnosti. Res pa je tudi to, da ustvarjanje, pisanje, snemanje, režiranje ni dnevniško beleženje. Roman ni dokumentaren, dnevniški zapis pisateljevega osebnega življenja. Ustvarjanje je namreč tudi vživljanje v nekaj drugega. Podobno kot to počne v svoji umetnosti igralec. Poskuša se vživeti v drugega človeka, v drugo osebo, poskuša biti Hamlet, nekim drugim besedam želi zlesti pod kožo – vendar je hkrati to še vedno on. Skozi tujo zgodbo (osebo) nam sporoča svoj odnos do sveta. Zato je igralska umetnost izvirna umetnost in ne samo podoživljanje, poustvarjanje, kot včasih izjavi kakšen pametnjakovič. Važen je človek, osebnost, ki pripoveduje, drugo so samo inštrumenti pripovedovanja. Podoživeti tujo usodo, kot da je tvoja. Za to gre. To je potem dobra pripoved. Pisati o drugih in drugačnih tako, kot da si to ti. In če bralci verjamejo, da si to ti, da je roman dnevnik tvojega zaresnega življenja, potem si lahko zadovoljen. Bil si prepričljiv. In živ. To je potem resnica.

Rugelj: Aktivni ste tudi na področju mladinske literature. Vaša dela za mladino so zelo dinamična, pogosto komične situacije so zapisane moderno, lahko bi rekli celo trendovsko, zato nam zaupajte, od kod črpate navdih. Kdo je skrivnostna deklica Gaja, ki se je najprej spremenila v čarovničko Gajko in pozneje še v navihano Rdečehlačko?
Möderndorfer: Čarovnička Gajka je moja hči Gaja. O njej najlaže pišem, saj sem rasel z njo. :) Zadnje čase pa pišem (predvsem pesmi) tudi o svojih dveh nečakih, Gašperju in Andražu. Včasih sem pisal o njuni mami, moji sestri Viti. Nikoli nisem pisal z zavestjo, da sem mladinski pisatelj, da pišem za otroke … Nikoli si nisem zadal naloge: No, zdaj pa bom napisal nekaj za mladino. Sploh ne. Tudi tu so me zgodbe same našle. Enostavno sem pisal o mladosti, svoji in svojih najbližjih mladih, in to tako, da je bilo to zanimivo tudi za njih.

Rugelj: Morda za konec: lahko poveste kaj o svojih prihodnjih projektih?
Möderndorfer: Veselim se gledališča. Delam z igralcema Majo Sever in Valterjem Draganom v SNG Drami. Drugi teden nadaljujemo. Gledališče me navdušuje. Ta hip. Potem pa kaj drugega. Bom videl. Čas ni večen. Mogoče se mudi. :)


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...