Pred približno četrt stoletja je oče kupil svoj prvi osebni računalnik, ki pa ni bil kaka zgodnja IBM-ova škatla, ampak za današnje pojme precej eksotičen japonski Atari. Ko smo si.. več>
Triindvajset pesmi in tri balade v zbirki drobijo banalnosti na vsakdanjik in iskanje smisla bivanja. Dimkovska z drugačnim zaznavanjem resničnosti odkriva svet, enak tistemu, ki ga imamo vsak dan pred očmi, le da ga tokrat gledamo s pogledom nomadskega subjekta. To ni oblika bega pred resničnostjo in vsiljevanje nove oblike bega, marveč soočenje z lastnim razdorom in razdorom sveta, v katerem obstajamo, ki daje pesniške oblike aktualnim dogodkom našega časa in tematizira odnos med Jazom in Drugim in Jazom in Svetom. Pesmi svojsko zaznamuje tudi avtoričin smisel za humor in (samo)ironijo.
Lidija Dimkovska (1971), pesnica in pisateljica makedonskega rodu, živi kot svobodna umetnica v Ljubljani. Objavila je pet pesnikih zbirk ter roman Skrita kamera. Njena dela so prevedena v številne tuje jezike, prejela je vrsto domačih in tujih nagrad, med njimi prestižno nemško nagrado Hubert Burda.
Recenzija Bukla
Pesnica in pisateljica makedonskega rodu, ki živi kot svobodna umetnica v Ljubljani, tudi v svoji zadnji zbirki ostaja zvesta svojemu pesniškemu izrazu. Dimkovska v pesmih in baladah prepleta religijske in mitološke simbole z nadrealističnimi elementi, na ozadju katerih se, pogosto z ironijo (Ali obstaja boljši wellness od smrti?), izrisuje avtoričin pogled na svet, poezijo (Ars-poetična balada) in spraševanje o smislu bivanja. Pravzaprav ne gre niti toliko za pesmi kot za majhne zgodbe (Balada o beguncih tete Else), ki pogled na tu in zdaj razkrivajo skozi oči nomadskega subjekta.