Pred približno četrt stoletja je oče kupil svoj prvi osebni računalnik, ki pa ni bil kaka zgodnja IBM-ova škatla, ampak za današnje pojme precej eksotičen japonski Atari. Ko smo si.. več>
Kakšno je življenje v malem mestu, ko se menjajo družbene norme in začnejo, kot bi rekel Vitomil Zupan, ‘umirati tisti, ki včasih niso’, prijatelji iz mladih dni. Mešanica dnevnika in komentarja našega časa od politike do umetnosti nas preseneča z avtorjevo odzivnostjo na stvari, ki jih v današnjem življenjskem tempu vse bolj prekriva vseenost, pa tudi s tem, kako k odzivu nagovarja nas, pa naj gre za pritrditve ali ugovore. Kilometri prebranih besed so se preselili tudi v slog Bizjanovega pisanja, ki je energičen in čuten, včasih samobolen, drugič postavljaški, vselej pa izzivalen.
Recenzija Bukla
Če je sodobni človek po večini zapreden v hierarhične družbene strukture in natrpane urnike, je Bizjan – kot »brezposelni« svobodnjak – iztaknjen iz družbe in časa. V zbirki dnevniških zapiskov, ki so nastajali lani, njegovo razmišljanje hipno vzburkajo najrazličnejši dražljaji – od grafitov in filmov do političnih in družabnih zdrah. Čeprav plava v prostranem »brezčasju«, avtor vedno znova ponika v samega sebe in se poskuša zajeti tako s psihološko (samo)analizo kot bolj poetičnim samoboljem. Iz krempljev samote ga rešujejo (čutna) razmerja z ženskami, ki plimujejo med oboževanjem in prezirom.