Menda je trajalo dolgo časa, da sem se naučil brati. Ne vem, ne spomnim se, ampak verjamem glede na to, kar se spomnim. Menda je trajalo dolgo časa, preden sem začel brati sam od sebe. Tega se spomnim bežno. Spomnim pa se, kako sem bral, ko sem začel brati sam od sebe: dolgo časa sem samo bral, vsak trenutek, kadar sem le lahko, sem samo bral. Ampak samo slikanice. Prave knjige, »ta debele knjige«, so bile tako čudne, mogoče strašne, odbijajoče ali kaj. Čuden in verjetno kar naporen otrok, ne?
In predvsem se spomnim, kako sem enkrat le odprl svojo prvo pravo knjigo. Mogoče prej nisem nobene, ker sem čakal prav to, mogoče je bil pač tak trenutek. Vsekakor pa sem imel srečo: moja prva prava knjiga so bili Mumini Janssonove. Mumini! Mumintrolek, tako zlat, tak fantek! Smrkljica, tako srebrna in zvenka, taka punčka! Ah, Muminmama, taka mama! In Muminpapa, nikdar pojasnjena uganka. In Njuhec, kakšen prijatelj. In še mnogi. Prve človek pač ne pozabi nikoli. Tako se tudi spomnim, kako dolgo in kako živo sem sanjal o Mumintrolku, dostikrat tudi podnevi, v šoli, doma, prav povsod, o najinih dogodivščinah, bila sva prijatelja, podobno kot sta bila on in Njuhec, samo nekoliko drugače, saj jaz nisem bil tak kot Njuhec. Ne da bi vedel sem se torej zaradi izjemnih karakterjev Muminov zavedel karakterja, njegovih posledic v razmerju, kompleksnosti razmerja. In spomnim se tudi, kako sem spraševal in spraševal, ali je še kakšna knjiga o Mumintrolku in njegovih, kako sem prosil, da bi bila. A ni je bilo – do takrat sta pri nas izšli le dve knjigi in tudi danes imamo prevedene samo štiri od devetih. In po prvi pravi knjigi so bile seveda še druge. Nadaljevanje Kästnerjevega 35. maja sem pogrešal tako hudo, da sem bil nazadnje dejansko prepričan, da obstaja, čeprav ga ni. Zaradi Bratov Levjesrčnih vem, da včasih moraš kaj opraviti, pa če je še tako hudo, sicer si 'navaden majhen drekec'. In Ronja … Jasno, dolgo časa sem jo iskal, nič čudnega, ime ji je bilo čisto drugače, a našel. S tem prehitevam. Seveda so bile vmes tudi drugačne knjige. Od Prešerna, ki me je na koncu osnovne šole tako fasciniral, da sem prav zares šel napisat svoj sonetni venec; z akrostihom, metrično etc. povsem pravilen, pa še zabaven, čeprav verjetno samo meni, ko se spomnim nanj in nase. Prek Smoletove Antigone, zaradi katere sem v srednji šoli ves razvnet zgrabil telefon in imenik, pa kar poklical šolsko mentorico dramskega krožka na dom, ker sem se enostavno moral pomeniti z njo o tem, kaj se po njenem zgodi po koncu. Do Vzpona Rougonovih, ki sem ga bral šele na faksu in samo zaradi profesorja Korena, ki mu bom za to in za njegova predavanja o naturalizmu, iz katerih je kar mezelo, zmeraj hvaležen. Ampak ob vsem tem me je vsake toliko zaneslo nazaj k tistim knjigam, ki so tako nekaj posebnega, k fantaziji. Ker je prevod izšel šele proti koncu moje osnovne šole, sem Hobita bral šele takrat, precej pozno, a mogoče spet ravno v pravem trenutku: dovolj sem bil star, da sem začutil, v katero smer nese Tolkiena, da je njegov cilj fantazija zaradi same fantazije, brez izgovorov v slogu Alica je v resnici samo zaspala, Medved Pu je metafora sveta otroške igre itd. Ne: fantazija brez izgovorov, zaradi fantazije same. In tako je bila moja prva knjiga v angleščini, celo prva angleška knjiga, ki sem si jo kupil z lastnim denarjem (raznašal sem časopise ali kaj že), Gospodar Prstanov. A Elbereth! Gilthoniel! In še kasneje, šele kot študent, sem bral Le Guinovo, s katero sem bil od vseh mojih avtorjev najbolj skregan, dokler nisem prišel do četrtega dela Zemljemorja in se mi je posvetilo, o čem vélika gospa pravzaprav piše. Ah, Tehanu! Ah, Irian! In potem, ko se je bilo treba odločiti, s čim si bo bodoči diplomirani komparativist kaj postavil na mizo, je bilo spet marsikaj. Kajpada vse v zvezi s knjigo, mnogo je bivališč v hiši moje knjige, od kritik za preminule Razglede do prevajanja za teater, od šefovanja v ljubljanski Pionirski knjižnici do beril. Ampak zmeraj je bilo tudi kaj fantazijskega – kot po naključju, čeprav, iskreno, sem ta naključja še kako iskal – ne nazadnje tudi moj Harry, ki ga nihče tako dolgo ni maral, ki sem ga potem izgubil, ki sem si ga priboril nazaj, ki so mi ga priborili nazaj, ki jim tega nikdar ne pozabim: moje bralke, moja avtorica, mes filles, mes reines. In nič posebnega, skoraj banalno: ko kaj izgubiš, se šele zaveš, kaj in kako je s to zadevo. In tudi zato tale pentlja, vsaj za ta del mojega življenja: Fantazijska književnost: očrt žanra in njegovega sodobnega modela. Morda majčkeno zapletena pentlja, a upam, da vsaj na izbranih mestih blizu vsem, ki jim je kdaj kaj pomenila kakšna od meni tako ljubih fantazij.
Jakob J. Kenda je prevajalec in literarni raziskovalec. Prevajal je J. D. Salingerja, P. Pullmana, najbolj poznani pa so zagotovo njegovi prevodi Harryja Potterja. Leta 2004 je prejel Častno listo Mednarodne zveze za mladinsko književnost, s knjigo Fantazijska književnost pa je svoje poznavanje tega področja še znanstveno nadgradil.
Zadnji čas, da lahko v Bukli preberem kakšen daljši članek!
Ideja ni slaba, z radovednostjo pričakujem kaj bo naslednjič.
Sicer sem bral, vendar takšni članki ne ustrezajo konceptu Bukle.
