|
|
| Bukla 57, september 2010 2010 |
 |
Gibran Halil Gibran
Maša Ogrizek
|
|
Gibran se je rodil leta 1883 v mestecu Bšari na severu Libanona, a se je že kot dvanajstletni deček z mamo, polbratom in dvema sestrama preselil v Združene države Amerike, v Boston. Ob vpisu v ameriško ljudsko šolo so njegovo ime napačno zapisali kot Kahlil Gibran; kasneje je pisatelj večkrat (neuspešno) poskušal spremeniti napačno zapisano ime, ki se je z novimi izdajami njegovih del ohranilo vse do danes.
Mladi, likovno nadarjeni Gibran je bil že kot najstnik sprejet v bostonske literarne in umetniške kroge, potem pa se je na materino željo leta 1898 sam vrnil v Libanon in se vpisal v bejrutsko gimnazijo, kjer je naglo napredoval v arabščini, arabski književnosti in francoščini. Ob vrnitvi v ZDA je sprva pisal v arabščini; svoje poetične eseje, črtice, novele in aforizme je objavljal v reviji Izseljenec, leta 1905 pa je izdal svojo prvo knjigo, poetični literarno-filozofski esej o glasbi. Že leto kasneje je sledila zbirka novel Travniške vile, kmalu zatem pa še knjiga Uporni duhovi.
Po nekajletnem študiju likovne umetnosti v Parizu – kjer se je seznanil ne le s slavnima umetnikoma Bonardom in Rodinom, temveč tudi z znamenitimi deli evropske književnosti – se je Gibran preselil v New York, kjer je leta 1912 izdal svoj roman Zlomljena krila. Vsebinski poudarek tega kratkega dela je kritika dvolične duhovščine in položaja žensk v tedanji arabski družbi, predvsem dogovorjenih porok; temi, ki sta pogosti tudi v drugih njegovih delih. Kljub tej naslonitvi na (arabsko) družbeno stvarnost je Gibrana bolj kot aktualni politični in družbeni problemi vseskozi zanimala neka druga, »onkrajčasovna« realnost.
Gibran je bil iskalec večnega, nespremenljivega, duhovnega bistva človeka, ki nam je po njegovem mnenju dostopno skozi videnje, domišljijo, sanje, pa tudi norost. Ta njegova »epistemologija« je jasno razvidna že v Blaznežu (1918), ki je izšel kot njegova prva knjiga v angleščini, povsem eksplicitna pa je v njegovi najodmevnejši knjigi Prerok. Kot je povedal avtor sam, naj bi o tej knjigi razmišljal vse od otroštva; pisal in izpopolnjeval jo je dolga leta, dokler ni slednjič le izšla leta 1923 in bila že istega leta kar šestkrat ponatisnjena.
Za Gibranovo poezijo, ki označuje premik arabske poezije iz toge klasične oblike k modernizmu, so značilni poudarjeni ritmi, ponavljanja, notranje rime, muzikalnost in bogata metaforika, polna barvitih kontrastov. Večino naštetega najdemo tudi v njegovem proznem ustvarjanju, ki se odmika od trdne pripovedne strukture, čvrste zgodbe in (psihološko) prepričljivih literarnih likov ter se približuje poetičnemu občutenju sveta, ki postavlja v ospredje lepoto narave, (pravo) ljubezen, panteistično povezanost vsega in mistično stremljenje človeškega duha po popolnosti in svobodi.
Nekateri literarni teoretiki Gibranov slog, predvsem njegove črtice in parabole, primerjajo z aforističnim, udarnim slogom Nietzschejevega dela Tako je govoril Zaratustra. Jasnost, zgoščenost in interpretativna odprtost njegovih misli so tudi eden od razlogov, da so bile te vse do danes pogosto citirane; med drugim tudi v uvodnih verzih pesmi Julia, legendarne skupine The Beatles.
|
 |
|
|
|
|
