je knjiga o »ravbarjih, žandarjih in drugih akcijskih junakih 20. stoletja«, v kateri je predstavljena kratka zgodovina napetega filma. V prvo obdobje sodijo t.i. filmi noir - kriminalke iz 40 in 50ih let, sledijo policijski trilerji iz 60. in 70ih, tretje obdobje te zvrsti pa se konča z akcijskimi filmi 80. in 90ih let.

V svetu, ki se vrti kot kolut, je kompozicija filmske glasbe že našla svoj prostor, na tej strani Alp pa ji morajo glasbeni arheologi in vakuumsko zaprti akademski krogi šele najti mesto, ki ji pripada, saj je dosedanja odsotnost vprašanja kompozicije filmske glasbe, njenih vsebin in kompetentnih avtorjev/predavateljev bila prevelika.

Mitja Reichenberg je eden od ustvarjalcev, ki se z vso resnostjo ukvarjajo z natančnimi vprašanji in najpomembnejšimi segmenti kompozicije filmske glasbe. V tem uvodu v zgodovino filmske glasbe je pod drobnogled vzel umetniške in življenjske poti največjih komponistov, ki so s filmsko glasbo začenjali v prvih desetletjih preteklega stoletja, hkrati pa je slikovno nazorno, s primeri partitur in fotografij iz posameznih filmov, glasbo predstavil tako, da jo celo ob branju lahko slišiš, čeprav je ne poznaš. Komponisti Max Steiner, Alfred Newman, Franz Waxman, Erich Wolfgang Korngold, Hugo Friedhofer, Dimitri Tiomkin, Victor Young, Miklós Rózsa in Bernard Herrmann so tlakovali pot, po kateri stopajo snovalci filmske glasbe še danes. Avtor je zato napovedal tudi dve nadaljevanji tega dela, ki bosta obravnavali še ostale komponiste, vse do današnjih dni.

Knjiga je tematsko razdeljena na tri dele: prvi opisuje stanje v slovenski kinematografiji v zadnjih letih, drugi del nakazuje probleme evropske filmske industrije in studia PolyGram, v tretjem delu pa se avtor posveti ameriškemu filmskemu sistemu, in sicer podrobneje studiema DreamWorks in Miramax.

Avtor se je lotil podrobne sociološko ekonomske analize evropske filmske industrije in iskanja razlogov, zakaj je ta že desetletja nekonkurenčna v primerjavi s tisto v Hollywoodu. Gre za izčrpno in poglobljeno strokovno delo, ki vas v tekočem jeziku čez evropski film popelje na malce drugačen način, kot ste bili vajeni doslej. Če vas zanima, kakšna poslovna logika se skriva za gibljivimi slikami na velikem platnu, potem je to prava knjiga za vas!

špageti, peplumi, giallo, mondo, naci-porno, zombiji, kanibali in sublimna logika eurotrasha


Od konca petdesetih do začetka osemdesetih so se na naših platnih zvrstili filmi, ki so imeli zapeljive, pompozne, naivno direktne, toda spektakularne in nepozabne naslove. Vse to so bili pop filmi različnih žanrov - matinejski, pretežno akcijski, se razume. Male senzacije. Bilo jih je toliko, kot bi jih kdo naril z buldožerjem. Vsi pa so bili evropski, kontinentalni, specifično - italijanski. Pogosto so bili koproducenti Španci, Nemci in Francozi, toda epicenter je bila Italija. To so bili zlati časi evropopa. To je bil čas, ko smo bili kralji. Rimski studio Cinecitta je bil evropski Hollywood, kar pa ne pomeni, da so vse te filme - peplume, vesterne, vojne filme, giallo, grozljivke, seksi komedije, mondo, travoltiade itd. - snemali le v Italiji. Lokacije so našli povsod, tudi v Sloveniji. Evropa je po II. svetovni vojni potrebovala 10 let, da je spet začutila potrebo po avanturizmu, eskapizmu in turizmu - in evropop je potem cvetel vse tja do konca sedemdesetih, ko je prihod videa samo filmsko tržišče tako restrukturiral, da je evropop izgubil rob, srce in domišljijo. Vsi ti filmi so v svojem času pravega cinefila zlahka angažirali - jasno, visoka, elitna, tradicionalna, represivna kultura, ki je rolala iste teme in iste slike, jih je ignorirala, prezirala in zavračala. Veljali so za dno, za nekaj vulgarnega, banalnega, nepomembnega, ničvrednega. Za smeti. Za trash... Eurocinetrash... exploitation... paracinema... sleaze. Bili so ekstremni in zelo elastični - žanr so običajno pognali do absurda. Imeli so svojo senzibilnost, svoje zvezde, svoje avtorje, svoje genije, svoje svetnike, svoje bogove. In svoje prednike. Niso bili nekulturni ali pa akulturni, ampak kontrakulturni, še več - bili so kontraestetski. Toda v njihovi banalnosti, v njihovem pretiravanju, v njihovi transparentnosti je bilo nekaj sublimnega, transgresivnega. Zavedali so se svoje cenenosti, svoje neposrednosti, svoje ekscesnosti, svoje absurdnosti, svoje efemernosti, svoje kulturne izrinjenosti, svoje outsiderske pozicije in svoje popolne odvisnosti od trga. Bili so subkultura zase, svoje lastne metafore, svoja lastna ironija, strastni in izgubljeni v svoji strasti, hitri in afektirani, simpatični v svojem boju za preživetje. Ko je njihov čas minil, so jih vsi odpisali in pokopali. Cvrite se v peklu! Toda internet jih je na lepem vrnil med žive - na svetovni, globalni, cinefilski oder. Zvezdniki in avtorji Eurocinetrasha imajo več fanovskih spletnih strani, kot je zvezd na nebu - in seveda, s temi filmi se na internetu stalno in mastno trguje. Iskani so - in ponovno najdeni. Kultni. Zdi se, kot da nikoli niso odšli. Sijejo tako kot nekoč, v zlatih časih evropopa. To je njihova zgodba. In moj spomin nase.

V tej knjigi s krovnim naslovom Soba za paniko sta se avtorja Dušan Rutar in Mitja Reichenberg v povezavi z zadnjim filmom Davida Fincherja lotila obravnavanja vsak svoje teme: Rutar se je povezavi s filmom posvetil predvsem filozofiji in psihoanalizi drugega, Reichenberg pa se je v povezavi z glasbeno partituro Howarda Shorea za film Soba za paniko ukvarjal predvsem z analizo filmskega zvoka kot takega.

Pasijon, stara glasbena oblika, ki je v bistvu spevoigra na svetopisemsko zgodbo o Kristusovem trpljenju in smrti, je bila osnova, na katero je Peter Gabriel postavil svojo glasbeno pripoved. Prav ta zvočna podoba pa je bila podlaga, na kateri je zrasel sedaj že kultni film, delo režiserja Martina Scorseseja po literarni predlogi Nikosa Kazantzakisa, Zadnja Kristusova skušnjava. Avtor se loteva materiala iz dveh strani: prvič kot glasbeno-historičnega pojava, torej kot pasijona, ki nas hote ali nehote pelje po poti rimskokatoliške mitologije, polne miselnih zablod, neresnic in sprenevedanja o samem Kristusu; ter drugič kot filmske glasbe, ki se s svojo multilingvistično močjo dvigne preko spon cenene podobe križanega in pokaže na svet onkraj, na svet glasbene kompozicije in druge smiselnosti, hrbtne strani pasijona, izhajajoč iz besede passio, kar pa je v bistvu strast. 21 poglavij predstavlja analitičen pregled enaindvajsetih delov partiture filmske glasbe z naslovom Passion, v katero je ujeto več posebnosti, kot se na prvi zamah sliši.

Zadnja Kristusova skušnjava: s pomočjo Tomaževega evangelija

Že podnaslov knjige Dušana Rutarja pove, da se je lotil filma, ki je nastal po romanu Nikosa Kazantzakisa Zadnja skušnjava, s pomočjo v cerkvi prepovedanega Tomaževega evangelija, ki je najverjetneje najbolj avtentičen dokument o Kristusovem učenju in delovanju, saj ga je napisal človek, ki je ne le živel s Kristusom, ampak je bil tudi »nejeveren«, kar pomeni, da je zmogel poseben odnos do Kristusa; ta je podoben odnosu, ki ga je imel do Kristusa spreobrnjeni sveti Pavel. Dušan Rutar se torej loteva branja Kazantzakisa, poleg tega pa natančno analizira Scorsesejev film, in sicer s pomočjo konceptov, ki jih razvija znameniti francoski filozof Jacques Derrida. Namen njegovega pisanja je kar se da jasen in očiten: pokazati, da Kristus ni »odrešil« človeštva, ampak je vsakemu posamezniku naprtil mnogo težjo nalogo, kot so ljudje pripravljeni verjeti. Ali kot je zapisal sveti Pavel: Kristus nas je odrešil prekletstva postave, toda sam je za nas postal prekletstvo. Knjiga skuša odgovarjati na vprašanje, kaj to pomeni za človeško bitje, ki še upa verjeti v boga.

Filmski nadaljevanki Gospodar Prstanov in Harry Potter sta tako filmska kot sociološka fenomena. Še toliko bolj, ker nastopata v paru, ker sta oba narejena po izjemno branih in prodajanih literarnih predlogah, ker sta se kot filma pojavila praktično hkrati in ker vse kaže na to, da bosta na tak ali drugačen način hočeš nočeš še nekaj časa prisotna v naši filmski zavesti. Osnovni razlog, da sta nastala v istem času, je nesluten razvoj računalniške tehnologije. Ta je lahko končno prepričljivo predstavila fantazijske svetove, ki sta jih v svojih literarnih delih razvila J. K. Rowling in J. R. R. Tolkien. Z drugimi besedami; v vizualnem smislu bi ti nadaljevanki na veliko platno le s težavo spravili še deset ali celo pet let nazaj. Zato je tudi večina knjig, ki so izšle in še izhajajo v povezavi z Gospodarjem Prstanov in Harryjem Potterjem, povezana z dogodki iz zakulisja snemanja, z razlago uporabe posebnih učinkov itn. Dušan Rutar in Mitja Reichenberg, ta hiperaktivni kreativni tandem, ki jima je Gospodar Harry po lanskih Sobi za paniko in Hannibalu tretji skupni knjižni projekt, sta se odločila za drugačen pristop. Rutar, filozof in psihoanalitik, se je z mislijo na Gospodarja Prstanov in Harryja Potterja poglobil v naravo magičnega in njeno zgodovino ter se na njemu svojstven način spoprijel z vprašanjem, kako bi bilo, če bi bil boj med dobrim in zlim v teh filmih mišljen kar se da resno, ne pa predvsem komercialno. Reichenberg, filmski skladatelj, pa je ob glasbenih partiturah za ta dva filmska projekta skozi nekaj drugih primerov (npr. Psycho, Stvor, Muha, Stigmata, Hannibal itn.) na svoj način osvetlil zgodovino filmske glasbe. Gospodar Harry je knjiga, po branju katere boste te fantazijske filme gledali precej drugače.

V tej knjigi je avtor obširno in natančno interpretiral vse filme, ki jih je posnel ruski režiser Andrej Tarkovski. Interpretacija je preplet več pripovedi, o čemer govori že podnaslov knjige. Čeprav Tarkovski ni maral za Freuda, je avtor skušal zagovarjati tezo, da so njegovi filmi ena najbolj prepričljivih ilustracij ključnih Freudovih konceptov: želja, nezavedno, Ono, fantazma, simptom, transfer, nadjaz. Drugo temeljno koordinato knjige o Tarkovskem predstavljajo dela francoskega filozofa in znanstvenika Gastona Bachelarda. Avtor skuša pokazati, da je Tarkovski režiser, ki ga upravičeno imenujemo filmski poet. O poetiki je veliko pisal prav Bachelard, zato je knjiga o Tarkovskem sočasno analiza njegovih filmov ter predstavitev temeljnih konceptov poetike duha, kot jo je razumel Bachelard. Temeljna ideja knjige o Tarkovskem je, da je človek duhovno ali spiritualno bitje, bitje spomina, sanj, nostalgije in pasijona, diskontinuiranega časa. Težko bi dvomili, da je Tarkovski eden najboljših režiserjev, ki ni nikoli podlegel komercialnim interesom, poleg tega pa je uspel z izjemno lahkoto ustvarjati in se gibati v svetu, za katerega je švedski režiser Bergman dejal, da je vanj želel vstopiti tudi sam, a dolgo ni vedel, kako bi to storil. Ko je videl Tarkovskega, je bil očaran. Tudi avtor knjige o slavnem ruskem režiserju je bil očarana nad njegovo izjemno kreativnostjo in poetičnostjo, zato je njegova knjiga ne le poklon Tarkovskemu, ampak je tudi darilo v najbolj pristnem pomenu besede, kot ga najdemo pri francoskem filozofu Derridaju. Nobenega dvoma ni, da zlasti v slovenskem jeziku še ni bilo tako kompleksne predstavitve Andreja Tarkovskega, saj avtorji navadno mnogo bolj preprosto razlagajo, kako je Tarkovski delal svoje filme, medtem ko se ne spuščajo v samo analizo njegovih pripovedi. Dušan Rutar je naredil prav to, saj vodi Šolo filmske pripovedi in estetike, v kateri se ukvarja s teorijo filma in umetnosti nasploh, zato je njegovo delo pomemben prispevek tudi k teoriji filma, in ne le del Andreja Tarkovskega.

Ko je Ameriko na začetku tridesetih zgrabila huda gospodarska kriza in je začel obisk v kinu naglo padati, so v Hollywoodu sklenili, da bodo ljudje poslej za ceno ene vstopnice dobili dva filma. B-filmi so bili na hitro in poceni posneta programska mašila. Studiem niso vzeli niti denarja niti časa - vsak studio je imel tedaj lastno produkcijo, lastno distribucijo in lastno mrežo dvoran. Ko so se morali zaradi antitrustovskih zakonov znebiti dvoran, so izgubili kontrolo nad prikazovanjem, tako da B-filmov niso več potrebovali. B-film je prišel in odšel, kljub temu pa je pokazal, da kvaliteta filma ni odvisna od višine budžeta. Ta knjiga je slovar režiserjev, ki so ustvarili B-film.

Dušanu Rutarju, filozofu in psihoanalitiku je uspelo tik pred premiero Matrice: Revolucije dokončati definitivno in končno sodbo o celotni trilogiji. Pred dvema letoma je napisal knjigo o Matrici, v kateri je razčlenil nekatere njene filozofsko-sociološke komponente, kmalu po prihodu Matrice: Reloaded pa je padla ideja, da bi bilo smiselno narediti re-load in up-grade knjige. Tako se je začela zgodba knjige Matrica Forever, ki se je zaključila v sredo, 5. novembra 2003 ob 14:59, minuto pred svetovno premiero filma. V Rutarjevi pestri mešanici filozofije, psihoanalize, filmske zgodovine, mitologije in teologije lahko bralci pokukajo v zgodovinsko in literarno zakulisje matrične konstrukcije, oziroma lahko s spretnim vodenjem prodrejo skozi Matrico samo.

V njunem najnovejšem skupnem knjižnem projektu, sta se avtorja tudi ob filmih Frida in Ure do večnosti vsak na svoj način lotila vidikov, na katere so različni ljudje s hendikepom oziroma različni tipi hendikepa obravnavani v filmu. Tako vsak na svoj način obravnavata najpomembnejše filme s to tematiko, od Cyrano de Bergeraca in Človeka-Slona, preko filmov Moja leva noga, Rojen 4. julija in Čudovitega uma, do najnovejših, torej Fride, Ure do večnosti in Sestre magdalenke. Morda velja pripomniti še to, da sta se avtorja ob tej knjigi odpovedala honorarju, ki bo šel v dobrodelne namene za ljudi s posebnimi potrebami.

Zagotovo bi glasba danes izgledala bistveno drugače, če bi v vsej njeni
zgodovini ne bilo nekaj ključnih ljudi, ki so prispevali pomembne kretnice za njen razvoj. Še posebej za razvoj filmske glasbe, a o tem bomo govorili vendar v nadaljevaju. Kar danes pomeni filmska glasba v svetu, je popolnoma nekaj drugega, kot si mnogi posamezniki v tukajšnjem
podalpskem svetu predstavljajo. Toda mi vztrajno upamo, da bo morda nekoč drugače. Upanje vendar ostaja.
S prvim delom knjige Devet veličastnih smo postavljali osnovne temelje
kot uvod v zgodovino filmske glasbe, nadaljevanje je namenjeno
vpogledu v svet filmske glasbe v zlatih letih filma. V kolikor bodo moči
zadostovale, bi naj luč sveta zasvetila še nad tretjim delom, ki bo pokazal na devet najvidnejših komponistov filmske glasbe sedanje in polpretekle zgodovine. S tem bi zaokrožili naše popotovanje po tujem
svetu.
Avtor si prizadeva, da bi bil četrti del veličastnih ubran na partiture
slovenskih filmskih komponistov. Ker pa je projekt kar precej zahteven,
je njegov konec postavljen nekam na obzorje, onkraj trenutnega pogleda.
Toda zato, da pridemo do konca, je potrebno vsekakor narediti najprej prvi korak. Mi sedaj delamo že drugega. In to z veseljem – in skupaj z vami vsemi, ki nam sledite.

-iz avtorjevega Predtakta

Pred nami je prva knjiga iz najnovejše zbirke Premierinih knjig Filmski portreti, s katero skušamo nadaljevati odlično tradicijo Slovenske kinoteke, ki je s svojimi Kinotečnimi zvezki slovenski javnosti predstavila vrsto pomembnih filmskih ustvarjalcev. V njej je filozof Dušan Rutar pod svoj drobnogled vzel trenutno najbolj vročega španskega in tudi evropskega režiserja Pedra Almodóvarja, z izdajo knjige pa želimo tudi pospremiti premierno prikazovanje njegovega najnovejšega filma Slaba vzgoja, na našem filmskem festivalu LIFFe.

Ana Gruden Dannenberg je arhitektka in magistra umetnosti, ki se ukvarja z videom, oblikovanjem in poučevanjem na Inštitutu in akademiji za multimedije v Ljubljani. Premiera je pravkar izdala njeno knjigo Medijske podobe s podnaslovom Kalejdoskop stila in mode. V njej avtorica piše o tem, kako telo, obleka in prostor v soodvisnosti z mediji tvorijo človekovo podobo oziroma kako se človekovo zavedanje svoje podobe katalizira skozi medije. Kako se torej oblačimo in urejamo tako, kakor vidimo v medijih, in kako nam ti neprestano diktirajo podobo, četudi se tega ne zavedamo. Zgodovinski pregled stilov in mode povzema vizualne medije dvajsetega stoletja (fotografija, film, TV), posveti pa se tudi videu in glasbenim spotom, ki dominirajo okusu mladih v zadnjih desetletjih.