Nepojmljivo

Založnik o knjigi

Dušan Stefančič je doživel grozote šestih nacističnih koncentracijskih taborišč. Ne le, da jih je preživel. Zaznamovan s spoznanji o sebi in ljudeh, je spisal uspešno življenjsko zgodbo.

V več kot 90 letih življenja je Dušan Stefančič le enkrat resno razmišljal o tem ali je bolje živeti ali umreti. Star je bil 16 let. Grozote, lakota, beda in delovne zahteve koncentracijskega taborišča so grozile, da bodo dokončno zlomile duh sicer odločnega in iznajdljivega najstnika. Ampak mladi Dušan se tistega dne ni zlomil. Ne! Že nekaj sekund kasneje se je vanj vrnil borbeni duh, zaradi katerega si ni znal predstavljati, »da bi v taborišču pustil svoje kosti«.

Na lastni koži je izkusil grozote koncentracijskih taborišč Dachau, Sainte-Marie-aux-Mines, Natzweiler, Mauthausen, Gusen I. in Gusen II. »Vse skupaj je bilo nerazložljivo, nepojmljivo, neopisljivo, nepredstavljivo,« pravi o stvareh, ki jih je videl in doživel. Ampak na koncu ni le preživel, ampak resnično živel. Njegovo pestro, predvsem pa navdihujočo življenjsko pot, ki ga je poslovno vodila celo v Indijo, ter spoznanja o sebi, človeku in svetu opisuje knjiga Nepojmljivo, ki sta jo spisala z novinarko Natalijo Švab.

VEČ O KNJIGI:

Knjigo bi moral prebrati vsak iz zelo preprostega razloga, ki ga najbolje ubesedi kar Dušan Stefančič sam: »Vsaka stvar ima nek določen razvoj dogodkov, svojo preteklost. Ne moreš enostavno reči, prej je bilo vse zanič, jaz pa bom zdaj to postavil tako, da bo, kot mora biti, pri tem se pa ne bom prav nič oziral na to, kaj je bilo prej. Ampak prav to poskusi vsaka generacija. Vsak misli, da je najbolj pameten. Zato se ponavljajo vedno iste napake, ki dajo vedno iste slabe rezultate.«

In to je torej pričevanje o nekem času, ki je dal »slabe rezultate« in njegovih naukih, ki še zdaleč niso le »del zgodovine«. Na nas in na generacijah, ki jim zapuščamo tudi to pričevanje, pa je ali ga bomo slišali in razumeli ter uresničili »nikoli več« …

Za razliko od mnogih Stefančiča izkušnja ni zaznamovala in spremenila v zagrenjenega ujetnika demonov preteklosti, ampak ga je življenje vzgojilo v odločnega, racionalnega, razgledanega in bistroumnega človeka, ki je postal mednarodno uspešen poslovnež, in so mu izkušnje z najtemnejšimi platmi človeške narave pomagale bolje razumeti ljudi, posel, politiko in svet nasploh.

Medtem ko sta si s soprogo Zdenko zgradila uspešno življenje, so minevala desetletja, v katerih o svoji taboriščni izkušnji ni govoril. Po drugi svetovni vojni je režim na taboriščnike gledal celo z viška, poslušali so opazke, da so bili na počitnicah. Pa tudi svetovna javnost je potrebovala leta, da je vsaj delno sprejela, kaj se je dogajalo za zidovi koncentracijskih taborišč – ne le v krajih, kot je bil Auschwitz, eno najbolj zloglasnih taborišč, kjer je Hitlerjev režim načrtno iztrebljal Jude, pač pa tudi za zidovi taborišč, kjer je bilo sredstvo uničevanja nečloveško naporno delo, ljudi pa so morile izčrpanost, podhranjenost in bolezni.

Tukaj je bilo življenje vredno toliko, kolikor je bil človek uporaben za delo. To so bili kraji, kjer so bile bolezni in poškodbe smrtna obsodba, kapoti pa so uživali v mučenju podljudi. Pa vendar se ozračje, kjer je bilo dovoljeno izkoriščati, ubijati in sežigati ljudi, ni zgodilo čez noč. Počasi se je plazilo v družbo na krilih ekonomskega opustošenja, zamer in občutka ponižanja, s čimer se je po prvi svetovni vojni spopadala Nemčija, opozarja Stefančič, še eden zadnjih pričevalcev obdobja, ki se ne bi smelo ponoviti.

Pa se v ozračju, ko umira dialog in se znova nakazujejo uničujoči zgodovinski vzorci, še kako lahko. Ali – kot pravi Stefančič: „V tej knjigi govorimo o stvareh, ki so nepojmljive. Resnične groze se ne da zares predstaviti. Ima pa vsaka stvar svoj vzrok. Če ga razumeš, se lahko izogneš napakam. Toda vsaka generacija skuša graditi znova, po svoje, saj vsak misli, da je najbolj pameten. Zato se ponavljajo vedno iste napake, ki dajo vedno iste slabe rezultate. Tudi jaz sem bil nekoč mlad. Verjel sem, da se nepredstavljivo, popolno razčlovečenje ne more zgoditi. Pa se je. Danes lahko samo delim svojo zgodbo. Na vas pa je ali boste poslušali, verjeli in razumeli.“

o avtorju

Dušan Stefančič (14. avgust 1927) se je rodil v Gornjem Gradu. Otroštvo je preživel v različnih krajih Kraljevine Jugoslavije, saj so se zaradi očetove službe pogosto selili. Leta 1941 se je družina vrnila v domovino, v okupirano Ljubljano. 21. januarja 1944 je bil nato aretiran in poslan v koncentracijsko taborišče Dachau. Svobodo je dočakal v koncentracijskem taborišču Gusen II., ko so ga 5. aprila 1945 osvobodili Američani.

Po vojni je zaključil gimnazijo ter končal študij prava. Bogata in uspešna poklicna pot ga je vodila v Litostroj, Ljubljansko banko in celo v Indijo. Po upokojitvi čas preživlja med Ljubljano in Gornjim Gradom ter v Sloveniji in tujini predava in piše o taboriščni izkušnji ter naukih tega mračnega zgodovinskega obdobja. Besedilo knjige je na podlagi pripovedi Dušana Stefančiča zapisala novinarka Natalija Švab.