Balkonci

Založnik o knjigi

»In še nekaj o Vodmatu, ljubljanski četrti med Zaloško, Njegoševo, Šmartinsko, Bolgarsko in Grablovičevo oziroma železniško progo, ki piči proti Dolenjski in onkraj katere se potem dogaja Zelena jama. Pomembno dejstvo iz tistih časov je, da je bil Vodmat končna postaja avtobusa številka 9. Obračališče, točka, na kateri so šli šoferji kaj spit, s šoferji pa še kdo, med te je pa šteti vsaj še številne uslužbence Kliničnega centra kot drugih okoliških bolnišnic, bolnike v haljah, njihove obiskovalce, taksiste, trgovske potnike, obrtnike, učiteljsko starševski kader iz bližnje osnovne šole, ki so bili kot domicilni Vodmatčani. Ti pa so spet svoja zgodba. Pretežno prebivalci blokov iz začetka 60-ih let prejšnjega stoletja, v katerih si je pometač ceste lahko hodnik delil s flavtistko iz Opere. Na ta način je središče Vodmata kdaj delovalo kot Kansas City na polnih obratih, pol ulice naprej pa je že legala meglena depresija.« - Borut Mehle 

o avtorju

Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je študiral slovenščino in južnoslovanske jezike. Delal je kot tekstopisec pri različnih oglaševalskih agencijah, kot novinar, scenarist in režiser na TV Slovenija ter urednik in voditelj oddaje Hotel Romantika na Radiu Slovenija. Udejstvoval se je tudi na filmskem področju. V raznih časopisih in revijah je objavil številne književne recenzije del slovenskih in v slovenščino prevedenih tujih avtorjev ter intervjuje in kolumne. V slovenščino prevaja literarna dela bosanskih, hrvaških in srbskih avtorjev. Zdaj deluje kot samostojni kulturni delavec.

Pesmi je začel pisati in objavljati pri sedemnajstih letih, najprej besedila za pankovsko glasbeno skupino Via ofenziva (bil je tudi njen ustanovitelj in pevec). Njegovi prvi samostojni pesniški zbirki, Svoboda pa kar hodi in Kavala, sta izšli leta 1986, sledile so še: Malemu boksarju (1988), Angel s scufanimi krili (1989), Veter v žilah (1994), Black Jack (1994), Kiti se ne napihujejo (2000), Divan (2006), Vsak otrok je lep, ko se rodi (2011), Sloni jočejo pošteno (2012), Prihodi, odhodi (2013), Kitula (2015), Odrezani od neba (2018).

Babačićevo poezijo objavljajo slovenske in tuje literarne revije, vključena je v mednarodne literarne zbornike; prevode v tuje jezike predstavlja tudi nekaj samostojnih pesniških zbirk.

Deluje tudi na drugih področjih literarnega ustvarjanja; med drugim je napisal biografijo boksarja Dejana Zavca Trdobojec (2010), literarnopublicistično pripoved o slovenskem hokeju Banda (2013) in dvojezično pravljico Kiti plavajo počasi/Whales swim slowly (2014).

PriCankarjevi založbi je leta 2020 izšla njegova prva knjiga esejev Veš, mašina, svoj dolg in zanjo je prejel Rožančevo nagrado.