Torzo / Torso / Torso

Založnik o knjigi

Dejstvo je, da obstaja že od nekdaj, že od pračasov, ko so vrači in svečeniki pred svetimi drevesi in lesenimi kipi prepevali zahvalne hvalnice visokim božanstvom, dialektična povezava med različnimi vrstami umetnosti, med glasbo in plesom, med kipom in izbrano besedo, med umetelno oblikovanim vrčem in sliko.

To navezavo med različnimi umetnostmi je spretno ubesedila ob srečanju s samosvojimi kamnitimi skulpturami Franca Soline avtorica več pesniških zbirk Lidija Golc. Kiparjevim likom se je znala približati refleksivno in narativno. Njene pesniške besede se brusijo ob robovih, vdolbinah in izboklinah Solinovih kiparskih umetnin iz različnih materialov, predvsem pa iz kamna, a tudi lesa. Te like doživlja pesnica na samosvoj način. Sporočilnost Solinovih skulptur in njihovo melodijo zna spojiti z melodijo svoje lastne pesniške govorice.

Srečanje z zdaj abstraktnimi in zdaj biomorfnimi skulpturami Franca Soline poveže s širokim spektrom najrazličnejših vsebin in asociacij na konkretne dogodke in dejstva. To je značilni pesniški izpovedni svet Lidije Golc, kot ga je že večkrat predstavila v različnih pesniških zbirkah – in še posebej v zapaženi knjigi s slovenskimi koroškimi motivi Vsakomur iz svoje lepene. Čuti se navezanost na konkretne ljudi in dogodke, na realne danosti življenja.

To je opazno tudi v pesmih, ki so se porodile ob Solinovi razstavi konec leta 2020 v Galeriji Društva likovnih umetnikov v Ljubljani. Že takoj na začetku nas pesnica uvede v kiparjeve vreze in zareze pri oblikovanju materiala Nastajanje skulpture je umetniški delovni proces. Pesnica ve, da pri oblikovanju kiparjeva roka razume skrivnost starega prodnika. Nastajajočo umetnino doživi kot samobitno samosvojost.

Raznovrstne občutke ob pogledu na skulpture Franca Soline vnaša v gosto mrežo iz prosto tekočih stihov, večkrat poudarjeno rimanih, kar spominja na ljudsko pesniško izročilo. Svoje misli deli z bralkami in bralci in z za likovno umetnost zainteresiranim občinstvom. Na spreten način jih včasih skorajda mimogrede, drugič pa spet bolj zavestno asociativno poveže z različnimi dogodki in spoznanji, ki opazovano skulpturo prestavijo v nov razpoznavni okvir.

Čeprav posamezne pesmi učinkujejo na prvi pogled na videz preprosto, včasih celo kot ljudska poezija, je v njih mnogo več. Ob soočenju s posameznimi skulpturami se izrisuje v prenesenem smislu pesničin pogled na človeške odnose in družbeno okolje. Iz navideznih obrobnosti se lušči človeška usoda in iz splošno človeške tematike vstaja ob razmišljujočem pogledu na Solinove kiparske like presežna vrednost skozi umetnost podoživetega človeškega bivanja.

Solinove kamnite like pesnica doživi kot živa bitja. Z njimi sočustvuje, doživlja in razume njihovo usodo, ki ji je kipar dal življensko podobo.

Že v prvih pesniških enotah poveže začuteno bolečino umetelno oblikovanega kamna s svojo lastno osebno bolečino, s spomini na očeta in mater ter družino, in z osebnimi skrbmi, ko so „oči rdeče obrobljene“, kar predstavi z imenitno metaforo o skrbeh, ki rastejo „kot v pečici buhteljni“.

Vedno znova občuduje spretnost kiparjeve roke, ki iz prodnika izvabi duh njegove praoblike. Ponotranjeno se približa umetniško oblikovanemu kamnu in njegovo razbrazdano kožo doživi na subtilen način.
Približa se večsmernosti Solinovih različno oblikovanih skulptur. Zaposli jo odlomljeni zob velikana (titana, mastodonta), saj manko na poseben način boli, vznemirja pa tudi preseneča z nesrečo.
Vzporednico z odlomljenim zobom bi lahko predstavljala skulptura Rog, ki jo pesnica obkroži s karakterističnim besedilom. Čeprav se zdi, da je čvrst, očitno ni večen.

Dečku z žarnico v glavi, ki je v zrelih letih zrasel v uveljavljeno Bučo in dela dobre knjige, je posvečena posebna pesem. V drugi, ki jo je porodila skulptura Praznižepnik, pa se pesnici zazdi, da je ta umetnina prelepa, da bi vanjo praznili stvari iz žepa, saj „lepota v njej zveni in sanja“.

S posluhom za različnost figur in njihovih oblik se dotakne skulptur račke in golobice. „Prosojno beli oniksovi ptici“ jo popeljeta v svet očiščevanja, kar je popolno nasprotje skulpture s kačjo glavo, čeprav se pesnici ploščata kača zasmili, ker je „uboga in sama“.

Druge skulpture, na primer kamniti metulj (tudi kot znanilec pomladi) in kamnita riba, jo vodijo k posebnemu nizu Solinovih umetnin, med katerimi je zagotovo najbolj zanimiva in tudi nevarno neprijetna Ameba, ki se ti „zaje v jetra, kožo, možgane… in te načne od znotraj“. To dvoumno bitje oziroma stvor z rjavimi panožicami „večne menjačice“ porodi asociacijo na nevarno moč različnih pandemij in njihovih posledic za človeško družbo in svet.

Pestrost Solinovih likovnih motivov preseneča. V lesu je na primer izoblikoval iz grške mitologije znano figuro „prelepe Dafne“, ki ni znala ljubiti in se je v stiski spremenila v lovor, ki pa je, kot misli avtorica pesmi, tudi v taki obliki vredna ljubezni.

Lidija Golc je svoje novo pesniško delo poimenovala Torzo. Ime je prevzela iz istoimenske Solinove skulpture ženske figure brez glave in rok. Prizadeto se sprašuje, zakaj je potrebna taka usoda, vendar je pogumna in se ji solidarno postavi ob stran.

In končno: Kaj ni usoda delovanja v tem zemeljskem svetu, da naša dela ostajajo torzo in fragment, čeprav v najboljših primerih izpričujejo upanje v presežno vrednost samo v neskončnosti dosegljive popolnosti.
Lidija Golc se je s svojimi novimi pesmimi na dialektičen način približala kiparski umetnosti drugega ustvarjalca s področja drugačne, nebesedne umetnosti. Našla je ključ, da to drugačno ustvarjalnost naveže na lepo pesniško besedo in misel.. Skulpture Franca Soline so pridobile v njenih, te skulpture obkrožajočih pesmih, novo dimenzijo in jih ustvarjalno obogatile. Solinov samosvoje oblikovani kamen je zaživel sredi pesničinin besed z novim leskom.

Spremna beseda Leva Detele “Torzo – s presežno vrednostjo: O pesmih Lidije Golc, porojenih ob skulpturah Franca Soline”