3 vprašanja: Aljoša Hancman
Avtorjevo življenje se poleg računalniškega programiranja v veliki meri vrti okrog prevajanja ter pisanja prispevkov za različne revije. V literarne vode je prvič zaplaval pred slabim desetletjem s pravljico Zaklad pod hribom, sedaj pa nadaljuje z romanesknim prvencem Dno. Roman je postavljen v idilično okolje otoka Hvar, ki pa predstavlja protipol notranjim bojem protagonistov in njihovemu potovanju skozi temne kotičke človeškega duha.
Aljoša Hancman
Dno
Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2024, m. v., 217 str., 24 €
Bukla: Kaj vas je navdihnilo k večplastni zgodbi, v kateri je svet podvodnega ribolova zgolj kulisa za vse teme, ki jih v svoji glavi preigravajo glavni junak in ostali liki?
Hancman: Pred časom sem prebral odlično knjigo o spletkah, ki jih kujejo naši možgani. Zagotovo ste bili že kdaj prepričani, da ste neki predmet odložili na nočno omarico, pa ste ga kasneje našli na mizi. V spominu ste imeli luknjo in vaš um jo je naključno zapolnil in s tem spremenil vašo resničnost. V romanu Dno me je zanimalo, kaj bi se zgodilo, če bi neki tragičen dražljaj, denimo občutek krivde, sprožil tako močno valovanje podzavesti, da bi s svojim težkim mrakom zapolnil vse vrzeli v spominih in tej osebi predrugačil dojemanje sveta. Za seciranje tako kompleksne teme sem potreboval dovolj poznano okolje. Morje že od malega obožujem, hkrati pa me s svojo skrivnostnostjo vsakič znova napolni s strahospoštovanjem. Ta dvojnost služi dogodkom v romanu kot odlično ozadje.
Bukla: Dno združuje elemente realnosti in sanj. Kako sanje vplivajo na percepcijo resničnosti in vseh izpostavljenih vprašanj, s katerimi se srečujejo romaneskni protagonisti?
Hancman: Sanje so hecen fenomen. Sanje so del življenja, kjer sicer igramo glavno vlogo, a hkrati tam nimamo vpliva na pravila igre. Nekateri verjamejo, da napovedujejo prihodnost, drugi, da so odsev preteklosti. Zgodba romana prikimava obema možnostma. Na samem začetku ravno sanje odklenejo skrinjico spominov, ki jo je glavni lik skril v najtemnejše kotičke podzavesti, hkrati pa tekom zgodbe s stopnjevanjem mračnosti in intenzivnosti sanje tudi napovedujejo končni razplet. Na samem začetku romana sem s sanjami na pisateljski klaviaturi zaigral mrakoben mol, za katerega sem želel, da odzvanja skozi celotno zgodbo, vsake nadaljnje sanje glavnega lika pa to temno melodijo samo še poudarijo.
Bukla: Vaše novo delo ponuja kompleksno bralno izkušnjo in omogoča različne interpretacije. Kakšno sporočilo, misel ali občutenja ste želeli z njim prenesti svojim bralcem?
Hancman: Želel sem spisati na videz preprosto zgodbo in jo zaviti v skrivnosti poln zunanji ovoj. Površen bralec lahko ta ovoj popolnoma ignorira in mu še vedno ostane zanimiv izlet v skrivnostne kotičke Jadrana. Radoveden bralec, ki je pripravljen zložiti vse skrite koščke sestavljanke, pa bo nagrajen s spoznanji, ki osnovno zgodbo povsem spremenijo in ji dajo nove pomene. Vsaka novo odkrita nit nadomesti omenjeno temačnost v spominu glavnega protagonista z resnico in pomaga splesti veliko širšo zgodbo.