3 vprašanja: Jurij Popov
Jurij Popov je upokojeni novinar RTV Slovenija, ki je na radiu dobrih dvajset let delal tudi v dokumentarno-feljtonskem programu in se dobro zaveda, da je radijska dokumentaristika drugačna kot literarna. V zadnjih letih izpolnjuje svoje mladostne sanje in se intenzivneje posveča knjižnemu snovanju, zato smo se na kratko pogovorili o njegovi najnovejši knjigi. Nike, knjižna (in resnična) junakinja, nam v tem hibridnem romanu lucidno razkrije svojo narkomansko zgodbo in spodbuja k razmisleku o raznolikosti življenjskih poti.
Jurij Popov
Jaz, Džankica;
Od sto vrtnic do ene same krizanteme
Pivec, 2023, t. v., 335 str., 29,90 €, JAK
Bukla: V svojih novinarskih zgodbah ste pogosto preiskovali življenje ljudi na družbenem robu in tudi vaše knjižno delovanje se vrti okoli zasvojenosti, prostitucije, kriminala in podobno … Kaj vas žene k takim trpkim in težkim temam?
Popov: Ljudje s tako imenovanega družbenega obrobja so bili od nekdaj močno stigmatizirani in v novinarskih obdelavah deležni predvsem senzacionalizma in ekskluzivizma. Za tak način prikazovanja je značilna tudi generalizacija, kar je še dodaten vidik napačne obdelave teh ljudi. Meni se je to vedno zdelo krivično, zato sem s svojim delom skušal preseči te okvire in jih prikazovati kar se da realno. Tak način življenja je poleg tega, da je posledica individualnih okoliščin, tudi posledica družbenih okoliščin, zato poskušam opozoriti na te spregledane dimenzije in pojave z družbenega roba predstaviti kot integralni del vsake družbe kot take.
Bukla: Najnovejši roman Jaz, džankica je nastal po resničnih dogodkih. Kako ste ga pisali in kako to, da ste tako časovno, jezikovno kot tudi dokumentaristično formo ohranili v knjigi?
Popov: Pri nastanku knjige je šlo za niz naključij, ki so botrovale predvsem zbiranju gradiva; to se je razvleklo v nekaj desetletij s premorom dobrih 20 let. Trudil sem se, da bi zgodbo predstavil na čim bolj avtentičen način. Z obliko sem reševal cel kup problemov, ki so se kazali med samim pisanjem, sledil pa sem tudi ideji, da bi bil roman za bralca kar se da berljiv in informativen. Zato sem ohranil sleng glavne junakinje, zato sem oblikoval posamezna poglavja po kronološkem redu, posamezna pa po temah, zato sem si omislil »rubriko« Fragmenti spomina, vse z namenom, da bi glavno osebo in vse opisane predstavil kot ljudi, ki imajo enake duševne lastnosti kot vsi drugi. Zavestno sem se izogibal patetiki, ki bi lahko podobo nastopajočih popačila.
Bukla: Veliko tudi fotografirate in sploh ustvarjate tako z besedo kot sliko. Kakšni so vaši ustvarjalni načrti za prihodnost?
Popov: Fotografija in beseda, obe izrazni sredstvi vsako zase in povezani skupaj, v tem vidim intrigo in izziv za svoje delo. Pri tem me vodi Sartrova misel, da »vem, da sam ne morem narediti ničesar, vendar me to ne opravičuje, da ne naredim vsaj nečesa«. Po upokojitvi sem se odločil, da se bom več posvetil pisanju, saj sem si v letih novinarskega delovanja prihranil vrsto knjižnih idej; nekatere so že v obdelavi, kot na primer zbirka različno dolgih zgodb iz novinarske beležke ali knjiga o trgovini z ljudmi …