3 vprašanja: Nataša Konc Lorenzutti
V knjigi Senca brez človeka avtorica vplete delovanje tajne organizacije Lebensborn, ki je s svojimi lovkami segla tudi na slovenska tla, v romaneskno strukturo, podkrepljeno z zapisi pričevanj (danes že ostarelih) otrok, ki so bili z namenom širjenja arijske rase odtujeni biološkim družinam in dodeljeni nemškim skrbnikom. Redkim se je uspelo vrniti k sorodnikom, mnogi pa so doživeli popolno germanizacijo in se – tudi ob izteku vojne – domov niso več vrnili, njihova resnična identiteta pa je bila izgubljena.
Nataša Konc Lorenzutti
Senca brez človeka
Film v prozi
Slovenska matica, zbirka Knezova knjižnica, 2023, t. v., 265 str., 29 €, JAK
Bukla: Zgodbe ljudi, ki jih v knjigi omenjate, so kot večina vojnih zgodb težke in pretresljive. Kaj vas žene k raziskovanju te pereče teme in kje ste se prvič seznanili z delovanjem organizacije Lebensborn?
Konc Lorenzutti: Čisto prvič me je vprašanje ukradenih malčkov vznemirilo v otroštvu ob branju Ingoličevega Dečka z dvema imenoma in povesti češke avtorice Bezdĕkove Klicali so me Leni. Nato sem leta 2019 zasledila avtobiografsko izpoved Ingrid von Oelhafen Hitlerjevi pozabljeni otroci ter dokumentarni film Maje Weiss Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci in vse se mi je povezalo.
Bukla: V knjigo je vključenega mnogo dodatnega gradiva, od fotografij do pisem in dokumentov. Kako je potekala raziskovalna plat pisanja? Je bilo s pričevalci težko stopiti v stik?
Konc Lorenzutti: Pri navezovanju stikov mi je pomagala Maja Weiss. Najprej sem morala razvozlati zgodovinska dejstva: avgusta 1942 je bilo v Celju ukradenih 645 otrok, ki jih je prevzela organizacija Volksdeutsche Mittelstelle (VoMi), iz te skupine pa je bilo okrog 30 dojenčkov izbranih za program Lebensborn, ki je z VoMi sodeloval v načrtovanju povečanja nemške populacije. Z Majo sva potem skupaj ustvarili scenarij za nov film, posvečen samo tem izbranim dojenčkom, bila sem prisotna tudi na vseh snemanjih. Moja raziskava za roman pa se je nato, ko je bil film že v montaži, še razširila; to je zgodba, ki ji ni videti konca, zato sem želela povedati še vse tisto, za kar v filmu ni bilo prostora.
Bukla: Uvodoma zapišete: »Žal se poblaznela sekira še ni ustavila in nič ne kaže, da se bo, čeprav bi že zdavnaj morala biti zaklenjena v neprebojno vitrino človeških sramot.« Vojna in grozote, ki z njo pridejo, žal niso preteklost. Je bilo delo težko končati, upajoč, da pišete o neponovljivih grozotah, a vedoč, da se zgodovina ponavlja?
Konc Lorenzutti: Ko se je proces iskanja virov in pričevalcev začel, sem mislila, da se ukvarjamo s preteklostjo, potem pa se je zgodil 24. februar 2022. Sprva sem še upala, da bo to vseeno zgolj vojaški spopad, a sem kmalu spoznala, da sem zmotno verjela v civilizirano človeštvo. Izgubila sem voljo, da bi sploh dokončala roman. Potem pa sem le sklenila, da ga bom ravno zato, in sem vanj vključila tudi pričevanje o ugrabljanju otrok na okupiranem ozemlju Ukrajine. Z delčkom te zgodbe smo zaključili tudi film, ne gre drugače. Po 7. oktobru 2023 pa me je sram svoje vrste, otrpnila sem od groze.