Aleš Šteger: »Gre za tip pisanja, ki gradi na zaupanju v notranji glas.«
Aleš Šteger (1973) je pesnik, esejist in pisatelj, prejemnik številnih nagrad tako doma kot v tujini, urednik zbirke Koda in eden od motorjev založbe Beletrina. Šteger že dolgo aktivno deluje v mednarodnem literarnem prostoru, saj so ga do zdaj objavili v več kot dvesto mednarodnih časopisih in revijah. Leta 2012 se je lotil unikatnega projekta Na kraju zapisano, kjer je na določeni lokaciji v dvanajstih urah ustvaril knjižno besedilo, ki je samo dan kasneje že izšlo tudi v tiskani obliki. Letos aprila je projekt sklenil v ameriškem narodnem parku White Sands, dober mesec dni zatem pa je ravno pred njegovim abrahamom izšla tudi integralna verzija teh zapisov, kar je bilo primerno izhodišče za pogovor.
Aleš Šteger
Na kraju zapisano
Beletrina, 2023, t. v., 681 str., 27 €, JAK
Bukla: Iz kakšnega notranjega vzgiba se je začel projekt Na kraju zapisano?
Šteger: Iz pisateljske stiske. Leta 2012 sem delal pri EPK Maribor, ritem in stres sta bila nora in imel sem občutek, da bom zbolel, predvsem pa, da ne bom nikoli več pisal. Potem je prišel odrešilni trenutek v Rimu, stal sem pred izložbenim oknom, v njem videl odseve množice, sebe, beračev in se spraševal, kako bi lahko literarni jezik ujel našo realnost s tako neposrednostjo, brutalnostjo. Tam sem dobil idejo za posebno vrsto avtorskega izziva, predrznega in povsem skreganega z mojim dotedanjim načinom pisanja. Sam običajno veliko tehtam in pilim lastna besedila, jih dolgo puščam, da zorijo. Na kraju zapisano pa je živo nasprotje, izhaja iz radikalne ogroženosti z molkom, iz nemoči pisanja, in nanjo reagira s skokom v prepad nepredvidljivega.
Bukla: Vse skupaj se je začelo decembra 2012, ko ste prvi zapis na kraju izpeljali dobesedno v izložbi Maximarketa. Kakšni so bili sprva odzivi nanj?
Šteger: Sprva sem mislil, da bi vse skupaj moral biti tudi neke vrste performans pisanja v živo. Potem pa so bili naknadno, že po tem, ko sem določil datum in kraj pisanja, na Trgu republike sklicani protesti. Znašel sem se v paradoksnem položaju, kjer sem sredi zime pisal na toplem in varnem, za steklom, in mi je bilo jasno, da nisem izpostavljen, ampak v dani situaciji v slonokoščenem stolpu, življenje pa je tam zunaj. Torej sem instinktivno zapustil izložbo in zadnje ure pisal zunaj kot aktivni opazovalec. To je bil ključen korektivni moment tega projekta, na tak način sem našel svoj ustvarjalni ključ, četudi se tega tedaj nisem scela zavedal. Dan zatem je izšla knjižica s tekstom, ki je nastal. Ključni vidik te oblike pisanja je namreč, da nimam nobene možnosti popravkov. A odzivi na moje početje so zakrožili po družbenih omrežjih, kasneje pa v klasičnih medijih, še pred izidom knjižice. Šli so v vse smeri, od dobrodošlega zanimanja do pljuvanja in celo precej nizkotnega zmerjanja po družbenih omrežjih. Slednje je prihajalo od tistih, ki sploh niso razumeli, za kaj je šlo, in teksta seveda niso prebrali, vse skupaj pa so tolmačili kot narcistično digresijo.
Bukla: V naslednjih letih se je pokazalo, da ne gre za muho enodnevnico. Po kakšni notranji logiki ste izbirali naslednje kraje in čas, ko boste izpeljali zapisovanje?
Šteger: Projekt ni novinarski, ne zanima me senzacija, ampak literatura. Nisem iskal žarišč, marveč prostore, ki so me intimno prevzeli s svojimi zgodbami. Včasih je zadoščala kaka bežna omemba. Recimo pri mestu Bautzen na vzhodu Nemčije. Pri vzhodnonemškem pesniku Petru Huchlu najdemo verz »In Bautzen da hatten wir Schmerzen«, »V Bautznu nas je bolelo«. Že kot študent sem veliko bral Huchla, ga tudi prevajal, in ta verz mi dolgo ni dal miru. Bautzen je bil v vzhodni Nemčiji kraj političnega zapora Stasi, sinonim za državni teror. A ni bila ideja ali zgodovinsko dejstvo, marveč verz, ki me je tja priklical. V Fukušimo so me priklicali prizori uničenja in pesem japonskega pesnika Riyoichija Wage, v Mehiko zgodba umorjenih študentov v Ayotzinapi in Octavio Paz, v Somaliland spet izjemni odnos do spomina, ki ga imajo nomadska ljudstva in številne druge zgodbe.
Bukla: Pomemben del projekta so (postajale) tudi fotografije, ki ste jih posneli ob zapisovanju. Občutek imam, da so bile sprva to bolj impresije, ki bi ilustrirale besedilo, potem pa so zaživele bolj samostojno in so začele pripovedovati svojo zgodbo …
Šteger: Fotografija je bila elementarni del projekta od samega začetka. Najbrž ne bi bilo tako, če ne bi poprej objavil knjige Berlin, ki prav tako vsebuje fotografije. Tam sem eksperimentiral s fotografijo, ki ne ilustrira, ampak evocira. Ko fotografije tečejo paralelno s tekstom, ne odvzemajo le potrebe po dolgoveznih opisih, ampak predvsem nastaja neki neulovljiv vmesni prostor med tem, kar je ujeto v tekstu, in tem, kar je ujeto na fotografijah.
Bukla: Postavili ste si čvrst okvir: dvanajst ur pisanja in oddaja besedila brez kasnejšega popravljanja (razen lekture, seveda). Kako je to vplivalo na sam proces pisanja in odločanje za teme, ki jih boste načeli? Koliko pisateljskega »tveganja« in ustvarjalnih izletov v neznano ste si lahko privoščili?
Šteger: Gre za tip pisanja, ki gradi na zaupanju v notranji glas. Ta je nepredvidljiv in lahko gre v vse strani in registre. Moja naloga je ponižno slediti. To ni preprosto, predvsem če ste v neznanem okolju, pod pritiskom ure, ki odšteva, obenem pa morate skrbeti za logistiko, premike in podobno. Cela zadeva gre lahko tudi povsem mimo. Pogosto je prisoten strah in ta je največji sovražnik takega pisanja. V tem smislu je ta oblika pisanja tudi izjemno izčrpavajoča, tvegana, a obenem osvobajajoča, saj se mi je zmeraj po koncu pisanja zdelo, da je vse bilo že tam, vse je bilo že napisano, še preden sem začel, le da sam tega še nisem videl. Po teh dvanajstih letih Na kraju zapisano sem ne le drug pisatelj, marveč tudi drug človek.
Bukla: Začeli ste na prelomen dan (21. 12. 2012), končali ste v ameriškem narodnem parku White Sands, nedaleč od kraja Trinity, kjer se je začela atomska doba. Kaj si lahko mislimo o tem simboličnem začetku in koncu?
Šteger: Končnost in neponovljivost vsega, kar počnemo, stoji v samem temelju projekta. Datum, ko sem ga prvič izvedel, to podčrtuje. Ker danes pišemo na računalnike, se nam zdi, da se lahko vrnemo in popravljamo napisano in mišljeno v neskončnost, iz suverenih avtorjev se spreminjamo v omahljive korektorje. Seveda v resnici vrnitve ni, je le sprememba, preoblikovanje, obenem prikritje izvirne razprtosti trenutka. Projekt sem želel končati na nekem kraju, ki po svoji historični in zgodovinski konfiguraciji nosi to nedeljivo razprtost. White Sands je puščava, belina od tal do neba. In obenem kraj, kjer je eksplodirala prva atomska bomba, se pravi živ konec projekta človek kot projekta progresivnega upanja in začetek atomske dobe kot dobe kolektivnega strahu pred možnostjo uničenja Zemlje.
Bukla: Kam vas bo vodila prihodnja knjižna pot?
Šteger: To pa naj ostane zapisano v belini.