Ali ne bom več nogometaš?
Marija Švajncer
Ali ne bom več nogometaš?
Kulturni center Maribor, 2023, m. v., 126 str., 21 €
Pisateljica, pesnica, publicistka, literarna kritičarka, doktorica filozofskih znanosti in rojena Mariborčanka je na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru predavala filozofijo, najprej na Pedagoški akademiji in pozneje Pedagoški fakulteti. Avtorica desetih filozofskih knjig, šestih pesniških zbirk, zdaj že treh mladinskih romanov, dveh romanov za odrasle, treh uprizorjenih lutkovnih iger, v mladosti prejemnica dijaške Prešernove nagrade in pozneje med drugim še prve nagrade za ciklus pesmi V spomin Marku Sosiču (Trst, Mladika, 2021), verjame v umetnost in filozofijo, v obeh je podana podoba človekovega bivanja. Umetniško delovanje je po njenem mnenju svobodno in po drugi strani vendarle pogojeno z družbenimi moralnimi vrednotami.
Marija Švajncer med ustvarjanjem posluša klasično glasbo in si nenehno prizadeva, da bi se tematsko domislila česa novega, drugačnega. Piše poezijo, prozo, drame, lutkovne igre, eseje, recenzije, filozofske monografije in sama opozarja na morebitno dvojno plat svojega značaja: v odnosu do filozofije je racionalna in stvarna, kar je odlična protiutež razigranemu, radoživemu delu, zaslužnemu za nastanek otroških in mladinskih del.
Med mladinskimi deli je posebno pozornost pritegnil njen roman Samotni bralec (Franc-Franc, 2014), ki je bil tudi nominiran za večernico 2013. Skozi prvoosebno pripoved spremljamo zorenje mladostnika, ki v iskanju lastne identitete odkriva mentalne prebliske znanih filozofov in eruditov. Marija Švajncer je roman pisala v obdobju, ko je zbolela, in sama pravi, da je pisanje zanjo »osmišljanje življenjskega časa«.
V njenem najnovejšem mladinskem romanu iz sveta športa pa spremljamo devetošolca Vida, ki se spopada s pastmi šolskega in domačega vsakdana. Njegova številna družina, ati Kozma, očim Tadej, mama Majda, brat Svit, sestrica Zala, ki obiskuje vrtec, in hrček Timotej, so varen pristan in protiutež prvi ljubezni in tegobam nogometnih treningov, ki mu jih povzroča zloglasni trener Miro, strah in trepet nogometne mladeži.
Roman je razdeljen na petindvajset poglavij, v katerih spremljamo Vidovo udejstvovanje v naravovarstvenem krožku z mentorjem Boštjanom, pa nogometne treninge, ki glavnemu junaku povzročajo hudo stisko, saj je trener Miro grob, nepotrpežljiv, surov, pozneje se izkaže, da se nad Vidom izživlja zaradi neuslišane mladostne ljubezni do Vidove mame, ki se je raje odločila za Vidovega očeta. Vid se poleg nogometa seznani še s treningom odbojke in trenerjem Petrom, ki slovi po povsem drugačnih trenerskih prijemih.
Priča smo trenutkom s sestrico Zalo, ki obiskuje vrtec in je plod ljubezni med mamo Majdo in novim možem Tadejem, dogodivščinam z bratom Svitom, takisto bodočim nogometnim upom in golgeterjem, in predvsem ljubezenskim zapletom s sošolko Ajdo, s katero ju poleg odličnega uspeha druži tudi ljubezen do glasbe.
Vid si želi psa, vendar se mora zadovoljiti z morskim prašičkom, stik z živalmi pa se poglobi tudi na kmetiji očimovega bratranca, kamor se odpravijo nekega dne, da bi se mladež seznanila s kmečkimi opravili.
Glavni junak se zaradi trenerjeve grobosti v stiski zateče k učitelju Boštjanu, ki mu predstavi grenko zgodbo Mirovega otroštva, v katerem je večkrat občutil očetovo težko, pijansko roko. Vid tako spozna, da ima vsaka zgodba dve plati.
Toda peripetij še ni konec: Vidova ljubezen Ajda mora z mamo v Bruselj, Vid pa se nazadnje preusmeri v treninge odbojke. Pač ne bo nogometaš.
Zrela jezikovna lega, ki rahlo presega najstniško govorico, je podrejena živahni zgodbi z veliko dogajanja. Zlasti bi znala navdušiti mlade bralce, saj na trgu primanjkuje domače fantovske literature. Vabljeni k branju!