Bukla, stotič!
S posebnim veseljem sem se lotila tega zapisa, ki ni panegirik in ne govori o presežkih in dodani vrednosti, saj se s temi besedami (nekoč določnega in določenega pomena) dandanes ravna zelo nemarno, uporablja povprek in površno ter pogosto za označevanje pojavov ali dogodkov, ki bi po resnejših merilih in civiliziranih standardih ne imeli vstopa na nobeno ocenjevalno letvico. Revija Bukla je kultiviran, verodostojen, več kot informativen in več kot spremljevalni medijski pojav, ki je postal običajen, torej nujen. To pa je dosežek: da je nekaj potrebno, da je nekaj navada, vsakdanjost. Veliko knjig je bilo napisanih o branju in knjigi, tudi odličnih in tudi naših (zasluga domače znanosti); nič novega ne morem dodati. A (ne samo s stališča prigodnega pisanja) najbolj pravična do knjige (avtorja) in bralca se mi zdijo tista razmišljanja, ki svoj predmet umeščajo in pregledujejo v vsakdanjosti in njenem najbolj divjem videzu – potrošnji; denimo M. de Certeau: »Branje je le eden izmed vidikov potrošnje, a je temeljni.« Saj nismo naivni in ne kulturniško/izobražensko (?) visokostni in vemo, da je vse blago, tudi knjiga, ampak blago z vrsto pomenov in funkcij; to, da je knjiga blago, ni žalitev za duha, ampak preprosto robata zmota. Zmota, ki razkriva težave z razumevanjem tega, kaj je knjiga, pa tudi tega, kaj je ekonomija, ki jo je že Adam Smith povezoval s čustvovanjem, čutenjem in moralnimi držami. Branje je družbena praksa, ki ji informiranje daje obliko; način, kako to počnejo mediji, kakršna je Bukla, pa dokazuje, da je branje dialog, da brati pomeni potovati po vsiljenem sistemu besedila (kot je vsiljena ponudba v veleblagovnici, pravijo nekateri) ali, kot bolj izbrano pove Borges, da se ena literatura razlikuje od druge ne toliko po besedilu kolikor po načinu branja. Bukla počne prav to: nudi več načinov branja, včasih namesto potencialnega bralca vzpostavi prvi dialog s knjigo, ne vzgaja in ne uči, a vendar pomaga izbrati.
Vsaj od Schlegla naprej se ve, kakšna je narava kulturne/umetniške potrošnje v modernosti in postmodernosti: ta vrsta potrošnje je spremenila razmerje oziroma ravnovesje med povpraševanjem in ponudbo. In že kar dolgo je, kar se je tudi pri knjigah poudarek prestavil na ponudbo. Malo je ljudi, ki izberejo, iščejo, povprašujejo (pa čeprav na podlagi okultnih ali čudaških prepričanj ali prepričevanj) po tistem, kar jih zanima, malokdo zmore še opredeliti resnični interes, ki ga želi zadovoljiti. Večina – in velja prav tako za knjige – klecne in klone pred tiranijo ponudbe. Vstopi v knjigarno, ne nujno z natančnim vedenjem, kaj išče, in morda išče knjigo, ki je izšla pred več leti, pa se je izgubila v slabi distribuciji. Obstajajo knjige, ki se danes ne prodajo niti v enem izvodu, knjigarnar pa potrebuje prostor za nove knjige, močno promovirane, ki pomenijo napad ponudbe – in vrne knjige, po katerih ni takojšnjega povpraševanja. To nasilje ponudbe na račun osebnega, izbranega povpraševanja se razkriva v skoraj agresivnem tonu, s katerim se »bralci« pogovarjajo o tem, kaj se zdaj bere, da si »v trendu«. Vsega se ne da prebrati, a zato še ni treba, da bi vsi vedno morali hoteti iste reči … Ne gre za reakcionarni ali samo konservativni snobizem, ki kakor da noče upoštevati zahtev novega, ampak le za širšo in že presejano ponudbo. Ne gre za zavračanje aktualnosti, ampak gre preprosto in konkretno za pojmovanje koncepta aktualnosti, ki ni nujno omejen na pravkar izdelani in ponujeni izdelek, ampak vsebuje tudi vrnitev ali spominski namig na izdelke iz preteklosti, ki morda šele pozneje razkrijejo svojo moč in delujejo na realnost. Zdi se, da je danes čas ponovnega branja velikih knjig, kar nikakor ni zanikanje zgodovine, ampak je soočenje z najbolj avtentično zgodovinskostjo pojavov.
Kadar berem zase (ne za potrebe študija, dela), terjam pravico do najbolj nomadske, ciganske svobode – in pesti me pravica do izbire. Seveda, knjige in literatura pripadajo svojemu času, ampak ne samo temu. Saj jim – v glavnem – ne poteče rok uporabe, ceno jim zniža kak drug, trpkejši razlog. Lahko potonejo, celo izginejo in se spet pojavijo z novimi pomeni. In ker je pravo branje ne samo dialog, ampak bi celo moralo biti podobno zapozneli oceni ali biti zapoznelo branje skozi nove pomene. Zato Bukle spravljam. Vedno je pravi čas za srečanje z neko knjigo in za razumevanje knjige. Kulturne strani časnikov in velikih informacijskih posrednikov se tanjšajo, ponudba je tudi tu terjala svoj davek, knjižnih ocen je vse manj (in ne samo knjižnih, pa tudi žanr recenzije je postal vprašljiv …); a pridejo (še vedno) do veliko ljudi, ki jim poročajo o malo knjigah. Bili so časi literarnih revij, ki so določale merila, vrednotenje, oceno, včasih tudi uspeh kake knjige. Z vsemi tveganji kajpak, ki jih nosi vsako ocenjevanje. Danes imajo revije le redko in le redke še to vlogo; so omejene na posvečene kroge, včasih prinašajo odlične študije, ki sicer ne bi prišle na dan, so torej zelo pomembne, a nimajo pomena spremljanja knjige v svet in njenega kroženja v družbi. Sem nekako se je umestila Bukla: je odlična, organska vmesna oblika med revijami v starem pomenu besede in med velikimi informacijskimi orodji, koristna, ne pasivna in ne vzgojna. Vzdržuje se etično-političnih komentarjev; ocene, mnenja, ki jih prinaša, štejem za sporočilo izkušenega in kompetentnega drugega bralca, ne za reklamo, ki prekinja TV-programe (brez škode, če ne bi bile tudi reklame klavrne). Včasih ga tudi preizkusim s svojimi kriteriji in preferencami. Sama berem aktivno, v branje je vpeta dolgoletna bralna izkušnja in vgrajen premišljevalsko-primerjalni element, ki me včasih in vse pogosteje sili, da se sprašujem, le kdo si je izmislil, da je Evropa utemeljena na razumu ...
Zadnjih veliko naših let je z neverjetno hitrostjo izdelalo toliko negativne sedanjosti in zagotovilo toliko nedostojne zgodovine, da se prihodnost kaže prej kot grožnja kot obet. V slabi družbi smo, da je knjiga najboljša družba, je res, a slaba tolažba. Kako je že rekel Levstik? Da ni Slovenca, če ne vidi Slovenca v knjigi? Da bi le bral, pa naj ga vidi kakršnega koli že. Zato je Bukla redka svetla izjema, in čeprav bi bilo želeti česa več in drugače, bi prizemljeno rekla, da bi le bilo vse po starem. Z Javno agencijo za knjigo vred.