Državni praznik piratstva
Raziskovalka in doktorica sociologije v pričujočem besedilu analizira, zakaj so e-knjige dražje od tiskanih, kakšne so lahko posledice in kakšna bo vloga knjižnic v elektronskem založništvu.
Vabilo za komentar o elektronskem založništvu je prišlo z vprašanjem, kaj se bo zgodilo z avtorskimi pravicami. Nedvomno so drugi vidiki, kakor so tehnične rešitve, možnosti uporabe, družbeni modeli produkcije in cirkulacije del, veliko pomembnejši. Verjamem, da bi slovenski programerji, financerji in založbe znali dodati marsikaj izvirnega k novemu modelu založništva in svoj prispevek v tempelj »tehnoloških inovacij«, a jih nihče ne spodbuja. Vsi pa, nasprotno, vijejo roke nad »omejitvami avtorskih pravic«, ki pridejo šele nekje na koncu. A če že začnemo pri koncu, si moramo vsekakor razjasniti, katere probleme v resnici avtorske pravice zadevajo. Patetične izjave o ogroženosti ubogih ustvarjalcev v novih založniških pogojih so le varljiv videz, ki zakriva dejanske zahteve po omejevanju dostopa do kulture in znanja, družbenem razlastninjenju in neenakopravni delitvi novo ustvarjenega družbenega bogastva.
Da bi bili malce bolj konkretni, si vzemimo za primerjavo podobno tehnološko revolucijo pred stotimi leti – iznajdbo filma. Vstopnice »za groš« so si tedaj lahko privoščili tovarniški delavci in postrežkinje. To dejstvo je žalostilo družbene elite, ki so bile v gledališču varne pred kužnim mešanjem družbenih razredov, v kino dvorani pa so jih s sosednjega sedeža suvale v rebra služkinje, ko so ob meščanskih melodramah ihtele v robce. Če zanemarimo celostno naravo sedme umetnosti, ob kateri sta se Adorno in Horkheimer zmrdovala kot nad »kulturno industrijo«, je bil vendarle njen nedvomni družbeni učinek »demokratizacija umetnosti«. Nekaj podobnega bi torej pričakovali tudi pri elektronskem založništvu, pri katerem se je založnik otresel pomembnih produkcijskih stroškov za tisk, distribucijo in knjigarniški rabat.
Bodo torej tudi e-knjige, e-članki in e-revije za »groš«? Za članek, ki sem ga ravnokar iskala, bi morala, kot sem ugotovila, plačati 25 $, četudi bi ga imela na voljo le en dan samo za branje. Drugi članek pa je bil v reviji, ki bi si jo lahko natisnila v celoti, a bi morala zanjo plačati 65 €. Povprečna naročnina v letu 2007 je bila za revijo s področja kemije 3.490 $, s področja fizike 3.103 $, s področja inženirstva 1.919 $ in s področja geografije 1.086 $.1 Nič bolje ni pri e-knjigah: knjigo Creating the Florentine State v mehki vezavi sem v knjigarni kupila za 27 $, za pdf verzijo se zahteva 52 $. Drži potemtakem ravno nasprotno, da so e-knjige celo dražje od tiskanih in v povprečju, denimo, dražje kakor knjiga Sama Ruglja Za vsako besedo cekin?, ki jo imam pred seboj in stane slabih 28 €.
Teh nekaj primerov zadostuje, da pritrdimo Gekkojevi izjavi iz Stonovega filma Wall Street: »Pohlep je zakon!«. Novodobni založniki so razbili nujno logiko tehnološkega napredka, po kateri naj bi sčasoma nadzor nad delovnimi sredstvi prešel v roke ljudi. Internet bi lahko, denimo, zlahka pripeljal celotno knjižnico človeštva vsakomur na dom, a je za zdaj dostop do tiskanih besedil celo bolj omejen kakor v Gutenbergovi civilizaciji. V tem kontekstu je postala »eklatantna«, kot pravi francoski ekonomist,2 kontradikcija med produkcijskimi silami in produkcijskimi odnosi, namreč režimom privatne lastnine.
Proces socializacije produkcijskih sredstev so zaustavili in postavili na glavo ravno pravni inštrumenti avtorskih pravic, ki so založnikom in knjigotržcem omogočili izjemne monopolne rente. Če pa vse skupaj poteka »v imenu avtorja«, ali imajo vsaj ti od tega korist? Kot so oderuški do bralca, zakaj bi bili založniki bolj prijazni do avtorja, ki lahko svoje pravice uveljavlja samo preko njih, kot je ugotovil že Denis Diderot v 18. stoletju, še preden so se avtorske pravice rodile.3 Avtorji znanstvenih člankov najpogosteje ne dobijo sploh nič. Drugi pa bi nam pojasnili, da se oderuški odnos do bralca preslikava v odnos do avtorja in končni rezultat je zato proletarizacija »kognitivnih delavcev«.4
Podobno licemerski je tudi odnos do novodobnega piratstva, ki je posledica visokih cen in omejevanja uporabe del. Najboljše varstvo pred piratstvom bi bile ne tehnološke ključavnice ali pravne grožnje, temveč razumne cene, da bralci ne bi bili prisiljeni iskati drugih poti do knjig. Kadar se med bralca in knjigo vrinejo ideološke cenzure ali ekonomske ovire, se bo ta nujno zatekel k »piratstvu«. Tega mu ne dovoljujejo tuzemski zakoni, a ga upravičuje višji čut pravičnosti, kakor Robin Hooda, ilegalne tiskarje francoskih razsvetljenskih knjig ali slovenske reformatorje, ki so v vinskih sodih tihotapili knjige v slovenskem jeziku. V Sloveniji imamo z dnevom reformacije, kot lahko izpeljemo, državni praznik piratstva.
V elektronskem založništvu je najbolj negotova vloga knjižnic. Strah, da bodo knjižnice izumrle, je morda pretiran, ni pa neupravičen. Knjižnice preveč zaupajo državi, da bo branila njihovo poslanstvo in kulturne pravice svojih državljanov. Založniki in knjigotržci imajo močno pravno varstvo, zato ne bodo pripravljeni prepustiti svojih del knjižnicam za nizko ceno, imajo pa tudi finančno moč, da uveljavijo svoje interese skozi mogočne pravne institucije. Največ prihodkov med svetovnimi založbami imajo namreč ravno založbe, ki izdajajo elektronske znanstvene revije (Reed Elsevier, ThompsonReuters, Wolters Kluwer), tako da prodajajo licence državam in javnim univerzam. Ker mora biti država z zunanjimi pritiski vse bolj »vidka«, bo zelo verjetno popustila kot pri drugih ključnih socialnih vprašanjih. Za knjižničarje se je torej končala udobna javna služba in je napočil čas aktivizma.
1 Cf. Bill Cope in Angus Phillips (ur.), The Future of the Academic Journal, Oxford: Chandos Publishing, 2009, str. 23.
2 Daniel Cohen, Trois leçons sur la société post-industrielle, Pariz, Seuil, 2006, str. 69. V slovenskem prevodu bo knjiga izšla prihodnje leto pri založbi Sophia.
3 Razprava povzeta v knjigi Roger Chartierja Pisanje in brisanje (Ljubljana, Studia humanitatis, 2008).
4 Več o tem v Spisih o humanistiki Rastka Močnika (Ljubljana, Založba *cf., 2009), str. 382 in naprej.