Gostovanje Slovenije v Frankfurtu
Ko sem razmišljal, s katero drugo pomembno globalno kulturno prireditvijo lahko primerjamo letošnjo prisotnost Slovenije kot častne gostje v Frankfurtu, kjer vsako leto poteka najbolj znan svetovni knjižni sejem, sem imel nekaj malega težav. Le malo kulturnih panog ima namreč podobno odmevne prireditve. Tako sem se po pomoč zatekel tja, kjer se tudi počutim zelo doma – k filmu in filmskim festivalom.
Najbolj znan svetovni filmski festival je spomladanski Cannes. Če torej potegnem vzporednico med njim in Frankfurtom, je slovensko knjižno gostovanje ekvivalent temu, da bi imeli nekega konkretnega leta v Cannesu vsaj dva ali tri slovenske filme v glavnih programih, med njimi (vsaj) enega v tekmovalnem. Tudi ta dosežek bi bil plod dolgoletnega usmerjenega dela, vzponov in padcev, poti in stranpoti, hitrih premikov in počasnih vijuganj, kar vse je spremljalo tudi pripravo na knjižni Frankfurt.
Kmalu bo minilo deset let, odkar me je konec leta 2014 poklical tedanji minister za kulturo in vprašal, če bi prevzel funkcijo »predsednika odbora za pripravo projekta častne gostje Slovenije v Frankfurtu«. Nad ponudbo nisem bil pretirano navdušen. S svojim delom in ekipo v našem uredništvu smo vsakodnevno in operativno usmerjeni predvsem v slovenski prostor, po svetu pa iščemo knjige, ki bi jih radi izdali v slovenščini in s tem obogatili spoznavno polje tistih Slovencev, ki so zavezani vseživljenjskemu izobraževanju. Poleg tega sem že več kot osemnajst let redno vpet v revijo Bukla, ki je morda še pomembnejši projekt, saj široki bralski publiki že drugo desetletje zagotavlja edinstven pregled slovenskih knjižnih novosti.
Povabilo v tak odbor je seveda predvidevalo popolnoma drugačno osredotočenost, vendar je bilo dovolj velik izziv, obljuba nečesa novega, in to z omejenim rokom trajanja, da sem predlog na koncu sprejel.
Po kakih treh letih usklajevanja, kako čim bolje realizirati kandidaturo, kar smo uresničevali na sejah v prisotnosti približno petnajstih predstavnikov različnih kulturnih sfer od ministrstev naprej, in po poznojesenskem obisku (leta 2017) tedaj zelo prehlajenega šefa frankfurtskega sejma Juergena Boosa, ki smo ga tistega dne vodili po deževni in mrzli Ljubljani, mu kazali knjigarno za knjigarno in ga skušali navdušiti nad majhnim, a zelo raznovrstnim in v svet odprtim slovenskim založništvom, smo pred dobrimi petimi leti, na začetku leta 2018, dobili odobritev organizatorjev in Slovenijo so potrdili za častno gostjo. S tem se je smisel organizacijskega odbora iztekel, prav tako pa tudi moja funkcija v tej zgodbi.
Spomladi leta 2018 je bila pogodba o sodelovanju uradno podpisana. Nekaj časa je bilo v igri za nastop na Frankfurtu še leto 2021, kar bi simbolično sovpadalo z okroglo obletnico osamosvojitve, potem se je to premaknilo na leto 2022. Zaradi pandemije se je gostovanje zamaknilo še za eno leto, torej na leto 2023.
S podpisom pogodbe se je začel operativni del izvedbe tega projekta, ki sem ga spremljal od zunaj. Organizacija takega dogodka vključuje kar kompleksen nabor dejavnosti, od mreženja nemških in slovenskih založnikov, prek krepitve prevajalskih resursov za prevode iz slovenščine v nemščino, do obiskov nemških novinarjev, ki so se spoznavali s slovensko kulturno in knjižno krajino, itn. Seveda ni šlo brez trenj, o čemer so obsežno poročali mediji, a najbrž brez tega niti ne gre. Menjavali so se kuratorji, direktorji, prilagajal se je vsebinski koncept slovenske predstavitve, oblikovala sta se paviljon in celostna podoba, predvsem pa so se izbirali avtorji, ki bi lahko bili del slovenskega nastopa.
To vse se je zaokrožilo v spisku približno sedemdesetih avtorjev, ki bodo zastopali Slovenijo v Frankfurtu in so predstavljeni na naslednjih dveh straneh. Tudi spisek je vzpodbudil nekaj polemik, kritik, nasprotovanj, dodatnih uvrstitev itn., ki so normalen del procesa, tako da je mesec dni pred prireditvijo zdaj že res skoraj popolnoma jasno, kdo od slovenskih knjižnih avtorjev se bo predstavil v Frankfurtu, zakaj je bil izbran in kaj bo tam počel.
Kaj pa udeležba Slovenije v Frankfurtu pomeni običajnemu slovenskemu ljubitelju knjig? Ne ravno veliko konkretnega, nekaj pa vseeno.
V mednarodnem kulturnem okolju se je izjemno težko prebiti, zelo težko je ponuditi svoje izvirne vsebine svetu in doseči, da jih ta sprejme in vključi v svojo kulturno krajino. Gostovanje Slovenije je v zadnjih letih spodbudilo na stotine novih knjižnih prevodov izvirnih slovenskih knjig v razne jezike, največ seveda v nemščino. To sicer ne pomeni, da slovenske knjige lahko najdete na vsakem oddelku velikih nemških knjigarn, kar sem si z mešanim uspehom prizadeval v zadnjih letih, ko sem popotoval po Nemčiji. Vendar pa pomeni, da se je veliko ljudi, ki danes delujejo v nemški (knjižni) kulturi, srečalo s slovensko knjižno ustvarjalnostjo. To je lahko samo dobro, saj pomeni, da nas Nemci (pa tudi drugi narodi) bolje poznajo tudi prek pisane besede in vsega, kar ta prinaša s seboj.
Vsi vemo, da je šport univerzalen in ne potrebuje prevajanja. Če nekdo hitro teče, daleč skoči ali pa vrhunsko zadeva na koš, to hitro razumejo po vsem svetu. Številke so eksaktne in ne poznajo napak, včasih je dovolj tisočinka razlike, pa je jasno, kdo je boljši.
Pri pisani besedi pa je drugače: njen pomen pogosto ni enovit, lahko se preobrne tako ali drugače. Ko se ena beseda z drugo sprime v stavek, pripoved, dramo, esej, pesem ali roman, se bralcu odpre prostor in možnost za neskončne in različne interpretacije. Slovenska beseda, slovenske knjige, satovja slovenskih besed v tujem jeziku zato prinašajo obet boljšega poznavanja tega, kar Slovenci smo in kar si želimo postati v prihodnje. Gostovanje Slovenije v Frankfurtu je daleč najbolj široko in organizirano udejanjanje teh prizadevanj doslej, ki odpira nova knjižna vrata v različne svetove tudi v prihodnosti.
Držimo torej pesti, da bodo odmevi tega gostovanja trajali čim dlje. Srečno, Slovenija!