Boštjan Videmšek: »Vojna je enako univerzalna kot ljubezen!«
Boštjan Videmšek (1975) se je od leta 2011, ko je izšla njegova prva knjiga, preizkusil na različnih področjih, od protivojnih žurnalističnih knjig, prek izpovedne tekaške literature, do ekoloških knjig, kot sta bili Plan B in Zadnji dve, pri kateri je bil (so)avtor. Zdaj se je podal še na leposlovno pot ter s prvim avtofikcijskim romanom Vojni dnevnik stopil na vsebinsko področje, ki ga najbolje pozna – vojna v vsej svoji presenetljivosti in nepredvidljivosti, ki jo prinese običajnim ljudem. Ob tej priložnosti smo z njim opravili kratek pogovor o tem, kako se je po četrt stoletja pisanja lotil literature in kakšen izziv to prinese.
Boštjan Videmšek
Vojni dnevnik
UMco, 2023, m. v., 239 str., 24,90 €, JAK
Bukla: Zakaj si napisal roman Vojni dnevnik?
Videmšek: Vojni dnevnik sem napisal iz preprostega razloga: novinarstvo se konča, ko novinar postane zgodba. Z novinarskimi sredstvi v času digitalne distopije ni več mogoče dostopati do ostankov mehkega tkiva družbe. Lahko le prepričuješ prepričane. Zato sem se odločil za korak k (avto)fikciji. Ta omogoča veliko več manevrskega prostora, hkrati pa sem v dnevniški obliki lahko ohranil edini jezik, ki ga obvladam: ta je hkrati tudi moj notranji jezik. Obenem pa se mi zdi kot nekomu, ki je v zadnjega četrt stoletja izkusil glavnino vojn našega časa, pomembno zakričati v imenu tistih, ki so jih vojne iztrgale iz življenja in jim ukradle prihodnost. Kajti le oni lahko resnično govorijo o vojni.
Bukla: Kaj je torej namen romana? Prepričati neprepričane?
Videmšek: Namen je bil napisati knjigo, ki bi jo brali tudi tisti, ki ne berejo mojih časopisnih člankov, in z njo pričarati čim bolj avtentično – da, resnično – vzdušje in občutje vojne. Boja za preživetje, bitke za teoretične vrednote.
Bukla: Zakaj se ti je dnevniška forma zdela najprimernejša?
Videmšek: Ker mi je omogočila most med leposlovjem in žurnalizmom. Ter brezkompromisno neposrednost.
Bukla: Omenil si avtofikcijo. Tisti, ki te poznajo z novinarskega terena, bodo v romanu prepoznali kar nekaj tvojih osebnih značilnosti. Kako si se avtorsko odločal pri hoji med resnico in dejstvi ter fikcijo? Kje je bila ta meja?
Videmšek: Glavni junak Val, pisatelj in zgodovinar, mi je le delno podoben. Pri ključnih osebnostnih potezah naju ločujeta pasiv in aktiv. Val je pasiv(en). Veliko bližje mi je lik Sergia, vojnega fotografa, po katerem sem želel čim natančneje predstaviti poklic vojnega poročevalca, vključujoč z varnostnim in geostrateškim kontekstom. Odločal sem se sproti, v toku. Kar sem si začrtal vnaprej in se tega striktno držal, je, da se je vse, kar se zgodi v knjigi, že zgodilo. Meni. Mojim. Drugim. Na tak ali drugačen način. Meja so bili liki: ti so absolutno fiktivni. A podobnosti z resničnimi ljudmi seveda – kot niso nikoli – niso naključne.
Bukla: Pišeš že dolgo časa, vendar je pisanje romana nekaj novega. Kje si imel največ težav, izzivov? Kako si se odločil za uporabo besednega registra in pripovednega sloga?
Videmšek: Uh, karkoli sem do zdaj napisal, in ni šlo za stvarno pisanje, si ni zaslužilo niti najbolj odurne deponije. Moja domišljija je uboga: preveč sem videl in doživel, da bi to lahko presegel z izmišljijami. Ko sem pisal dramska teksta o Roku Petroviču (Velika modrina) in Emilu Zatopku (Lau(f) Story), sem se držal dejstev. In resničnih ljudi. Zato sem se tokrat dejansko fikcijsko (samo)razdevičil. A previdno, oportunistično: tudi zato verjetno dnevniška oblika. Ker sem lahko vsaj delno ohranil novinarski jezik. In iskreno – med pisanjem sem, v celoti povrnjen v analogni svet, neznansko užival. Osvobajajoče. Že zato se je bilo vredno vreči v to.
Bukla: Roman si postavil na neidentificirano območje skoraj brez geografskih oznak. Zakaj?
Videmšek: Ključno vprašanje, kar se mene tiče. Zato, da ne bi v razklani družbi, polni mnenj, osnovanih na praznem niču, na algoritmih in histeriji, vnaprej polariziral, odbijal. Ker je vojna – kot pravi Karmen W. Švegl – univerzalna, kot ljubezen. Ker sem želel napisati malo protivojno knjigo, za katero – upam, da to ni preveč ošabno – upam, da lahko živi izven fiksnega časa in geografije.
Bukla: Poznamo te kot obsesivnega bralca določenih avtorjev, od Philipa Rotha do Paula Austerja, v zadnjem času tudi Richarda Powersa. Je branje teh literarnih mojstrov na tvoje ustvarjanje vplivalo zaviralno ali pospeševalno? V katerem smislu?
Videmšek: Spisek obsesivnega branja je zelo dolg. Avtorje, ki me navdušijo, preberem v celotnem opusu. Prav Richard Powers, moja totalna, ne le trenutna fiksacija, je spremljal razmišljanje o Vojnem dnevniku in tudi pisanje. Seveda – ko ga berem, se počutim kot popoln bedak. Nepismen inferiornež. Ker je on sam napisal že vse o vsem. In to kako! A to je podobno kot v športu. Zakaj ne bi še naprej igral nogometa, če nisem Lionel Messi, smučal, če nisem Marco Odermatt, in tekel po gorah, če nisem Kilian Jornet? Pisanje ni tekmovanje. Le povedati je treba zgodbo.
Bukla: Lahko kaj poveš o morebitnem novem knjižnem projektu?
Videmšek: Ne. Razen tega, da poleti v Združenih državah (Rowman & Littlefield) izide prevod knjige Zadnji dve (The Last Two) o reševanju severnih belih nosorogov, ki sva jo napisala z ženo Majo in je pri nas izšla lani. Imam nekaj idej. A prihajam v leta, ko bo manj več. Velikih profesionalnih ambicij nimam več. Novinarsko sem se, predvsem zaradi tujih objav, popolnoma samoudejanjil. Literarno pa pričakovanj nimam. Šel sem na izlet. Ki se morda razvije v daljše potovanje. Da, potovanje. Čas, prostor, tišina.