Dušan Čater: »V vseh svojih romanih pišem o ljubezni.«
Dušan Čater (1968) je pisatelj, prevajalec, scenarist, kolumnist in urednik. Objavil je deset romanov, tri knjige za otroke in štiri monografije o znanih osebnostih. Za roman Džehenem je leta 2012 prejel nagrado Dnevnikova fabula. Novi roman Dežela Zoo (s podnaslovom Povest o dobrih in slabih ljudeh) je zgodba o družini Habermann in o življenju splavarjev iz Zgornje Savinjske doline. Za Džehenem, Ata je spet pijan in Ekstradeviško je to njegov četrti roman, ki je izšel pri založbi Beletrina.
Dušan Čater
Dežela ZOO
Povest o dobrih in slabih ljudeh
Beletrina, zbirka Beletrina, 2024, t. v., 190 str., 27 €, JAK
Bukla: Roman je postavljen v epicenter flosarije v Zadrečko in Savinjsko dolino. Širi se od sveta pod Smrekovcem do Mitrovice na Hrvaškem, po mouni reki. Kaj pomeni mouna?
Čater: Mouna reka je divja, motna in blatna reka. Te besede, ki so jo uporabljali flosarji, prej tudi jaz nisem poznal. Našel sem jo, ko sem prebiral literaturo o splavarstvu. V Celju, od koder prihajam, je nisem slišal.
Bukla: Kako ste izbrali temo romana?
Čater: Ko sem pisal prejšnji roman Ekstradeviško, ki sem ga postavil na otok v Jadranskem morju, se mi je sredi dela vse uprlo. Začel sem se spraševati, kaj imam sploh s tem, o čemer pišem? Del moje družine izhaja iz Savinjske doline, iz Nazarij. Odraščal sem v Celju, kjer sem veliko ur presedel pod kipom splavarja ob Savinji. Splavarjenje mi je torej bližje kot kaj drugega. Mislil sem si, da bi lahko pisal o tem. Potem sem odšel za teden dni v Ljubno ob Savinji, ob reko. Rad jo gledam; rad imam naravo. Šel sem tudi v splavarski muzej v Ljubnem in se pogovarjal z gospodom, ki tam dela. Opazoval sem, kako ljudje v tistih krajih živijo. Zgodba se je sestavljala postopoma.
Bukla: So torej v roman vpletene usode resničnih ljudi?
Čater: Pri pisanju gre običajno za nekaj fiktivnega in nekaj resničnega. Fiktivno je dodano, da ima zgodba rep in glavo, so pa v romanu tudi resnični dogodki in zgodbe resničnih ljudi. Govoril sem z marsikom, pa tudi prebiral sem arhivske zapiske, recimo, koliko je kdo nasekal in koliko lesa je spravil do Slavonije. Imena in priimki, kot jih imajo liki v knjigi, na primer Juvan, v Zgornji Savinjski dolini res obstajajo, ampak v romanu so imena in dogodki uporabljeni drugače. Habermannova sta Herman in Friderik, kot je bilo ime dvema iz družine celjskih grofov.
Bukla: Od kod pa naslov Dežela Zoo?
Čater: Z naslovi imam vedno malo težave, zato jih dajem šele na koncu. Delovni naslov je bil sprva Hojaruk! po splavarskem vzkliku, s katerim so potisnili splav v reko. V času, ko je roman nastajal, sem za nečaka, ki je še majhen, napisal pesmico z naslovom Dežela Zoo. Kasneje je našla svoje mesto tudi v romanu. Potem se mi je zdelo, da bi bil to lahko tudi naslov romana, sem pa moral zato dodati v roman še nekaj več o živalskem svetu.
Bukla: Dogajanje je postavljeno v leto 1939, ker …
Čater: … so takrat savinjski splavarji zadnjič odšli na pot. Ko se je pričela druga svetovna vojna, je bilo splavarjenja za vedno konec. Med vojno niso splavarili, po vojni pa tudi ne več. Tradicija splavarjenja, ki je oblikovala življenje Savinjski dolini skoraj 500 let, se je končala, kot bi odrezal.
Bukla: Poustvarite pa tudi nazorno vzdušje predvojnega Celja.
Čater: Pri zgodovinskih dejstvih, kjer je treba biti pazljiv, mi je veliko pomagal Tone Kregar, direktor celjskega Muzeja novejše zgodovine. Dr. Tone Kregar je profesor zgodovine in sociologije, pa tudi glasbenik, pevec pri Mi2. Dobro pozna zgodovino Slovencev v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja ter zgodovino Celja, še posebej v času druge svetovne vojne. Razložil mi je odnose med Nemci in Slovenci v Celju tik pred drugo svetovno vojno in napete odnose med liberalci in klerikalci. Po njegovi zaslugi sem bolje razumel politično situacijo in oblikoval lik zapitega očeta mlade učiteljice Helene Lipold, bivšega učitelja Benjamina Lipolda, ki je izgubil službo zaradi svojih liberalnih prepričanj in ne zato, ker bi bil Slovenec. Bolj kot za nacionalne napetosti je šlo za boj med klerikalno oblastjo in liberalci. Ko je bil roman napisan, ga je Tone prebral in komentiral s stališča zgodovinarja.
Bukla: V romanu je tudi precej nasilnih obračunov.
Čater: Ne vem, ali je to res tako. Pretepi so bili v moji mladosti, vsaj v mojem okolju, nekaj čisto vsakdanjega. V romanu povem, da so savinjski splavarji prinesli s seboj s poti marsikaj novega, česar prej v domačem okolju niso poznali. Tobak in žganje, na primer. Žganja se je med flosarji pilo veliko. In kjer je veliko žganja, je tudi pretep. Umor, ki se zgodi v romanu, pa ne temelji na kakšnem konkretnem resničnem dogodku. V bistvu gre v romanu za ljubezensko zgodbo, za ljubezenski zaplet, ki privede do spopada. V vseh svojih romanih pišem o ljubezni.
Bukla: Večkrat se ponovi rek »Kar se na splavu zgodi, tam tudi ostane«.
Čater: To je bil znan flosarski rek, pravzaprav pravilo, glede na to, da so bile na vseh večjih postojankah, kjer so splavarji prespali, tudi mične dame, ki so poskrbele za fante. Doma se o tem ni smelo govoriti.
Bukla: Od kod pa pridejo v roman Kalderari?
Čater: V Nazarjih so se resnično naselili Romi, ki so prišli iz avstrijske Štajerske in so bili iz plemena Kalderari. Ta podatek sem zasledil v literaturi. Dogajanje med Romi pa je fiktivno.
Bukla: Kakšna je njihova vloga?
Čater: Tega sedaj še ne bom razkril. Lahko pa povem, da je Dežela Zoo prvi del trilogije in da v drugi knjigi Ruzana z otrokom pride živet v Celje. V tretjem delu se bo zgodba časovno nadaljevala do mene in bo osebna izpoved.