Jasmin B. Frelih: »Tehtnica je roman o véliki zgodbi, Ledeni možje pa roman o času, ko teh ni več.«
Jasmin B. Frelih (1986) je pisatelj in esejist, ki je za svoj romaneskni prvenec Na/pol iz leta 2013 prejel evropsko nagrado za književnost in bil preveden v več jezikov (angleški prevod sem videl tudi v londonski knjigarni Foyles). Ob tem je objavil tudi zbirko kratkih zgodb Ideoluzije (2015), roman Piksli (2021) iz devetih povezanih novel, za svojo esejistično knjigo Bleda svoboda (2017) pa je prejel Rožančevo nagrado. Ledeni možje so njegov tretji roman, v katerem se je lotil intrigantne vsebine, saj tematizira študentsko življenje in osebnostno formiranje glavnega junaka Leona v času ekonomske krize po letu 2008. Ob tem je skoraj hkrati izšel tudi njegov prevod romana Tehtnica Dona DeLilla.
Jasmin B. Frelih
Ledeni možje
Beletrina, zbirka Belerina, 2023, t. v., 512 str., 29 €, JAK
Don DeLillo
Tehtnica
prevod: Jasmin B. Frelih
Beletrina, zbirka Beletrina,
2024, t. v., 605 str., 32 €
Bukla: Prav pred kratkim sta na isti dan izšli dve knjigi, s katerima ste tesno povezani, vaš novi roman Ledeni možje in vaš prevod romana Tehtnica Dona DeLilla. Kaj vam pomeni izid vsake od teh knjig?
Frelih: Prvi stavek Ledenih mož je bil zapisan daljnega leta 2013, že med nestrpnim pričakovanjem izida mojega prvenca Na/pol pri Cankarjevi založbi, prav tega leta pa sem v Amsterdamu na obisku pri dekletu prebral Tehtnico. Čeprav je prvi stavek še zelo dolgo čakal na drugega, me knjigi tako spremljata že desetletje; da sta po vsem tem času prav zares izšli, mi pove nekaj o naravi resničnosti, o volji in omahovanju, o stranpoteh in trmi in tem, da življenje ni zgolj nekaj, kar se človeku zgodi, temveč imamo pri njem kdaj pa kdaj tudi kaj besede. Še največ pa bi mi pomenilo, če bi naklada Ledenih mož kmalu pošla, saj bi tako vedel, da so še ljudje, ki jim je mar, da nekateri s književnostjo ravnamo, kot da je najpomembnejša stvar na svetu.
Bukla: DeLillo je Tehtnico, obsesivno (fiktivno) zgodbo o Leeju Harveyju Oswaldu in atentatu na JFK, kot svoj deveti roman napisal leta 1988, torej 25 let po tem dogodku. Slovenski prevod izhaja 60 let po zloglasnem 22. novembru 1963. Kaj vas je tako pritegnilo pri tem romanu, da ste ga po vsem tem času preprosto morali prevesti? Kaj je bil največji prevajalski izziv?
Frelih: Oswaldova biografija se bere kot fikcija, tudi če iz nje odstranimo vsa ugibanja in zarotniške spletke. Mladenič bere marksistične avtorje v ameriških šestdesetih – na vrhuncu hladne vojne! – in se prepriča, da je komunizem prava stvar, se vpiše med marince, po služenju prebegne v Sovjetsko zvezo, od tam pa se razočaran z rusko ženo in otrokom pri triindvajsetih letih vrne spet v Teksas, kjer nato sanjari o kubanski revoluciji. Tudi če ne bi postal atentator, bi bilo takšno življenje pripravno za umetniško obdelavo, da pa se je na koncu tako usodno spletlo s Kennedyjem, globalno politično super zvezdo, seveda terja družbeni odziv. Atentat je postal predmet tisočih teorij, odmevnih filmov, zgodovinskih razprav in tudi več romanov, med katerimi po mojem mnenju ni boljšega od Tehtnice. Največji prevajalski izziv je bila DeLillova hladnokrvnost. Tako kliničen avtorski odnos do likov, ki v jeziku vendarle polno zaživijo, tako potrpežljivo grajenje strukture iz zgodovine, ideologij, osebnosti … Ujeti pravi ton DeLillovega zadržanega usmiljenja do vse te zmede človeških prizadevanj je bilo v slovenščini zahtevno, s pomočjo urednice in lektorja pa nam je, se mi zdi, uspelo.
Bukla: Je prevajanje DeLilla kaj vplivalo na vaše Ledene može? Druga »vaša« knjiga je namreč vaš roman Ledeni možje, v katerem spremljamo odraščanje glavnega junaka Leona v (post)kriznem času tam po letu 2008. Kako je prišlo do zasnove tega romana?
Frelih: Tehtnica je roman o véliki zgodbi, Ledeni možje pa govorijo o času, ko teh ni več, še vedno pa smo obkroženi z zavestjo in zapisi, da so nekoč obstajale. Potovanje v Francijo, na katero se v romanu poda Leon, sem leta 2009 doživel tudi sam kot del odraščanja, duhovne izobrazbe, preprosto iz čistega veselja do raziskovanja, vseskozi pa z zavestjo, da na njem nabiram snov za knjigo. Veliko časa je preteklo, preden sem našel pravo zgodbo, skozi katero sem lahko presejal tudi nekaj svojih spominov, in najbrž bo prav tako preteklo še nekaj časa, preden bom lahko trezno presojal, na kakšen način je prevajalski podvig vplival na roman. Nekaj sorodnosti lahko opazim: donkihotstvo, lik matere, izgubljene iluzije, na primer. Med vsemi drugimi razhajanji pa ima že zelo drugačen temperament avtorskega glasu sam po sebi tolikšen vpliv na celoto, da so Ledeni možje samostojen roman.
Bukla: Leon Kalan je študent primerjalne književnosti in se o svetu in svojem mestu v njem uči pod vplivom literarne klasike. Se da svet spoznati iz knjig?
Frelih: Se da svet sploh spoznati? V svojih Izpovedih Rousseau citira nekega antičnega pisca: »Poizvej, kdo si in kakšno vlogo ti je Bog namenil v svetu.« (Citiram po spominu.) Vsak se sooča s svetom in samim seboj v okoliščinah, ki so enkratne in neponovljive, čas teče, popravnega izpita ni, kakšnih uporabnih navodil za življenje (če pomežiknem Georgesu Perecu), za katera bi se vsi strinjali, da veljajo za vse nas, pa tudi še niso iznašli. Vsa tragedija in komedija življenja je resda na voljo v knjigah, svoje solze in smeh pa mora vendarle vsak doživeti sam. Je pa lahko zaradi knjig kakšna solza manj grenka in kakšen smeh še bolj živ.
Bukla: Bi lahko rekli, da so Ledeni možje generacijski roman? V njem je veliko družbene angažiranosti, kritike sodobne družbe …?
Frelih: Ravno sem prebral roman Vse ali nič kolega Anžeta Boštica, ki se zelo temeljito posveti problemu meritokracije v sodobni družbi, kar je najbrž tudi ena od tem Ledenih mož. V tem oziru lahko rečemo, da sva pisatelja iz iste generacije našla sorodno temo za obravnavo in da to nekaj pomeni. Vseeno pa se mi zdi, da je to rahlo nepošten način za ukalupljanje izraza v neki zamejen interesni krog. Gre za sodobna slovenska romana, ki naj zanimata celotno družbo tako glede svoje problematike kot glede svoje izrazne moči. Ledeni možje vsekakor niso bili napisani zato, da bi »dajali glas generaciji« ali da bi jo – bognedaj! – usmerjali ali poučevali. Napisani so bili za bralke in bralce romanov.
Bukla: V Ledenih možeh so radost, zabava, raziskovanje spolnosti, a tudi tesnoba, ki je prevevala tedanji študentski čas. Se vam zdi, da je ekonomska kriza po letu 2008 nepovratno zarezala v družbo in usodno spremenila vaša življenja?
Frelih: Leona mnogo bolj kot ekonomska kriza zaznamuje dejstvo, da je odraščal v samostojni Sloveniji in da je Slovenija le nekaj let pred njegovim študijem vstopila v Evropsko unijo. To so zgodovinske okoliščine, ki jih v sodobnem romanu pogrešam: bodisi so predstavljene kot nepremične kulise, brez vpliva na zgodbo, bodisi se jim pisatelji izognejo in odtavajo v preteklost, o kateri je več družbenega konsenza. Ekonomska kriza je priročna za zgodbo, ker družbene okoliščine, kakršne že obstajajo, še zaostri; te so nato dinamično torišče za prav tako dinamičen razvoj likov. Kar pa se tiče usodnosti finančne krize za naša življenja: ker je zelo omejila socialno mobilnost, materialno stanje naših družin res postaja naša usoda.
Bukla: Izognil se bom vprašanju, koliko je v romanu fikcije in avtofikcije, vseeno pa bom vprašal naslednje: je družbeno in kulturno angažirana generacija, rojena v osemdesetih letih, po vašem mnenju do zdaj našla svoj prostor, ima vizijo?
Frelih: Avtofikcija se piše takrat, ko se človek ozre po svojem življenju in v njem zazna zgodbo. Sam pa sem zavestno izbiral določene življenjske odločitve z namenom, da raziščem snov, ki mi bo nekoč prišla prav pri ustvarjanju. Življenje kot research. Ledeni možje so torej v celoti ustvarjeni in ustvarjeni so kot fikcija. Glede generacije, spet: zanimiva se mi zdi izbira besede prostor, ker smo imeli avtonomnega prostora v mojih študentskih letih veliko več, kot ga imamo danes. Za tistih nekaj strukturnih mest, ki so nam trenutno na voljo, pa tudi ne bi mogel reči, da ponujajo izobilje prostora za samosvojo vizijo.
Bukla: Kakšni so vaši prihodnji knjižni izzivi in projekti?
Frelih: Ideje so in volja je, samo še na usodo počakam.