Jernej Šček: »Razmišljam romansko, čutim slovensko.«
Jernej Šček (1988) je profesor zgodovine in filozofije na liceju Franceta Prešerna s slovenskim učnim jezikom v Trstu, obenem pa tudi prevajalec in publicist, ki je v zadnjem letu v Sobotni prilogi Dela objavil na desetine intervjujev s pomembnimi italijanskimi humanisti. V teh dneh je izšla njegova knjiga Kavarna Italija, v kateri so predstavljeni prvi intervjuvanci, napovedano pa je že tudi nadaljevanje. Njegov jezik je gost, nabit s pomeni, pojoč in poetski, zato smo z njim ob izidu knjige z veseljem opravili kratek pogovor.
Jernej Šček
Kavarna Italija
fotografije: Jože Suhadolnik et al.
ZTT, 2023, m. v., 480 str., 25 €
Bukla: V slovenski kulturni prostor ste preko Sobotne priloge Dela prileteli kot komet. Kako pa bi se predstavili komu, ki vas vseeno ne pozna?
Šček: Ne vem, kaj naj, se zahvalim ali opravičim, se smejim ali jočem? Komet prileti na vso moč in kot blisk zamre, brez večjih posledic. Mogoče pa imate prav, ta občutek kometnosti, tako domač mnogim zamejskim in zdomskim kulturnikom: živimo, delujemo, prispevamo svoje, kajpak po svoje, v najboljšem primeru komaj vidni – prašna sled nečesa, kar je vedno že mimo. Kdor hoče kometno pristati, na relevantnih tleh, mora nameriti nekam med Grad in Nebotičnik. Tja, kjer edino šteje, v središče obljubljene dežele, sem izstrelil italvjuje, ne brez strahu, sprva slepo, tudi drzno, gotovo naivno, in naletel na odprta ušesa. Bralci Sobotne imajo posluh za dogajanje na zahodu slovenstva. Mnogi zamejci, vredni poslušanja, te sreče niso imeli.
O sebi raje ne bi, naj govorijo dela, če že, pa takole: sem tržaški Slovenec, filozof in profesor, pišem in predavam, mislim na glas, lazim v hrib. Razmišljam romansko, čutim slovensko. Verjamem v človečnost, človeku navkljub.
Bukla: Kaj je bil tisti prelomni trenutek, ko ste si rekli, da boste začeli Slovencem sistematično predstavljati italijanske kulturnike in druge posameznike, ki so zdaj zbrani v Kavarni Italija, vaši knjigi pogovorov z njimi?
Šček: Corona, Cognetti, Rumiz, Galimberti, pokojni Ordine. Pogovorna lopata prav kmalu udari ob zlato žilo, kasneje, nekje sredi kazala, ko se z založbo odločimo za knjigo, začnem resno kopati: ozavestim korake tega procesa, vprašalne probleme izpilim in prečistim, a tudi poglobim, konceptualno in metodološko uokvirim, za nazaj poravnam, kar je dotlej raslo samoniklo, zamenjam prestavo. Moja sreča? Da nisem časnikar. Filozof sem, ki se odloči pisati nefilozofsko, da bi prispeval svoje, nekaj, kar se piše kot esej, bere kot intervju, razmišlja kot razprava. Ta tuja domačnost osvobaja. Nad Tržaškim zalivom me nihče ne lovi in ne preganja – razen jaz sam.
Bukla: Po katerem ključu ste izbirali sogovornike? So bila prebiranja knjig najpogostejši razlog za izbiro ali kdaj tudi kaj drugega?
Šček: Sogovorniška imena privrejo iz srca na seznam želja, nakar jih v roke vzame razum in kot miličnik preusmeri v besedilno obliko. Na vprašanje prvemu odgovori drugi, kar drugi zamolči, poglobim pri tretjem v mrežo tematik in problemov, ki jo vedno isto in hkrati drugačno vlečejo asociacije. To je vrednost humanističnega intervjuja: premika srca, duhove, misli – človeške gore.
Bukla: Kako so vaši sogovorniki gledali na projekt Kavarna Italija? Ste imeli kdaj težave s tem, da ste jih dobili na pogovor?
Šček: To je knjiga v knjigi, pravi film! V Italiji težko prideš do ljudi, ki nekaj štejejo in veljajo, dobrega sogovornika si moraš zaslužiti zlepa ali zgrda, z argumenti ali razlogi, še najmanj s koristjo – ne potrebujejo te. Za dober dvogovor sta potrebna oba. Vsak pogovorni vrh se začne daleč v dolini, s prepričevanjem, da se je vredno ukvarjati s tabo, v tvoj projekt vložiti čas in energijo, ki ju vsem primanjkuje. Kako do njih? Prek literarnih agencij, vladnih kabinetov, diplomacije, založb in piarovcev, mreže poznanstev, ki seže tja, kjer večini ne uspe. Kavarna odpira vrata uglednim neznancem z zahodne soseščine. Do visoke kulture, kakor do politike, v Italiji težko prideš skozi glavni vhod, vedno je treba naokrog, po ovinkih in stranpoteh. Zdaj pa pomislite na slovensko majhnost: sedite pod Prešernom na Prešercu in v dveh urah vam mimo, ne da bi mignili, prikorakajo ministri, uredniki, direktorji, umetniki. Dovolj je mimoidočega povleči za rokav, pa si že tam. V sosedovem zelniku! Saj pravim, sreča in križ.
Bukla: Vaši pogovori z njimi so poglobljeni, če so knjižni avtorji, se vidi, da imate prebran ali vsaj dodobra pregledan njihov avtorski opus, ipd. Koliko časa traja povprečna priprava na pogovor in potem dokončanje intervjuja?
Šček: Za končnim besedilom je, če povlečem črto, od enega tedna do enega leta dela, v povprečju nekaj mesecev, če poleg pisanja seštejem spoznavne klice in obiske, dvoročno nastavljanje iztočnic, bitko za vsebine, pripravljalne seanse, usklajevanje urnikov in poti, potuj, kliči, posnemi, prevedi, oblikuj, pošlji in … čakaj na objavo.
Bukla: V Sobotni prilogi Dela ste našli možnost, da svoje pogovore spravite do bralcev. Kako je steklo sodelovanje z njimi/urednikom, da so podprli ta projekt? Ste imeli kake jezikovne izzive pri finalizaciji besedil, glede na to, da ste jih prevajali sami, obenem pa imate kot zamejec do uporabljanja slovenščine nekoliko drugačen odnos?
Šček: Sobotna je zame pojem. Njen izvod smo doma ves teden prekladali po kuhinjski mizi. Da bi kdaj objavljal v njej? Niti v sanjah. Aliju Žerdinu hvaležnost za brezpogojno uredniško zaupanje. O jeziku oziroma nejeziku pa ekspresno takole: danes bi Pahorja in Rebulo, takšna, kot zares sta, redkokdo izdal – uredniki in lektorji bi ju raztrgali. Politično in slogovno prečiščenih pa ne rabimo, kakor Danteja ne. Slovenstvo na zahodu plava v romanščini, se iz nje napaja, seveda tudi utaplja. A jezikovnemu velikanu lahko v oči, resno ali igrivo, pogleda samo, kdor suvereno obvlada knjižna – oba. Ne gre za besede in fraze, za arhaizme in italijanizme, niti ne samo za skladnjo, za miselno gradnjo gre: kako človek prek jezika razmišlja o svetu.
Hočem pokazati, da se stvari da povedati tudi drugače, ne zavrto ne preplašeno, ne angleško ne ulično, ne za vsako ceno minimalistično – v tisto smer, namreč k ekonomičnosti, jezik po naravi teži, ni treba, da ga še sami potiskamo – temveč kar se da vitruvijsko spontano in odprto, sozvočno romansko in suvereno knjižno. Romansko zveneča slovenščina – zakaj ne? Ravel Kodrič je lepo povedal: dva svetova … in oba slovenska!
Bukla: Je res, da že pripravljate nadaljevanje knjige?
Šček: Drugi del Kavarne po poglavjih že kaplja v Sobotno. Zaloga italvjujev hitro narašča. Ko izide zadnje poglavje, jih zapečemo in sveže postrežemo. Če bo čas dopuščal in ne bo zmanjkalo energije, če bo Buh dau, če in če, se nadaljuje. Po uglašeni izkušnji z Založništvom tržaškega tiska lahko mirno rečem: v Trstu se da!