Julija Lukovnjak: »Predvsem upam, da fantazija pri bralstvu pridobi zaupanje.«
Potem ko je konec leta 2021 izšel prvenec študentke filozofije in primerjalne književnosti Julije Lukovnjak, mladinski fantazijski roman Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, je sedaj pred nami njegovo nadaljevanje Svet je senca (Edgarja Kaosa). Avtorici je z naslovnim junakom iz izmišljene dežele Inkrematere – ta je pod napadom sil, ki skušajo z nasilnim ločevanjem duš in teles ustvariti vojsko razdušenih podložnikov – uspelo v okviru pričakovanih žanrskih stalnic napisati svežo, samosvojo, predvsem pa vrhunsko domišljeno in zrelo zgodbo, ki navduši tako s predstavitvijo sveta kot kompleksno izrisanimi literarnimi junaki. Edgar Kaos ni le vrhunec domačega fantazijskega pisanja, ampak se lahko ponosno ob bok postavi najvidnejšim tovrstnim prevodnim delom.
Julija Lukovnjak
Svet je senca (Edgarja Kaosa)
Edgar Kaos, knj. 2
Goga, 2023, m. v., 606 str., 27,90 €, JAK
Bukla: Oba vaša romana kar buhtita od idej. Če poskusim namesto z opisom opredeliti vsebino s primerjavo, lahko omenim najmanj Harryja Potterja in Gospodarja prstanov, zombijade in igroprestolne spletke, celo nekaj Kako izuriti svojega zmaja je vmes :). A na koncu je Edgar Kaos povsem samosvoj, povsem vaš. Kaj je poganjalo vaš navdih?
Lukovnjak: Moj največji navdih so seveda knjige. Vsekakor pa sem za sestavitev prvih dveh knjig potrebovala več »sestavin« in te sem največkrat najdevala v odnosih, filozofiji, aktualnih in zgodovinskih družbenopolitičnih dogajanjih, pa tudi v osebnih zapletih. Ko ti realni delci vstopijo v moje pisanje, se meja med magijo in realnostjo vedno zabriše.
Bukla: Poleg poznanih domišljijskih bitij – denimo vilinov in nimf – srečamo tudi manj poznane elementale in multipodobnike. Od kod ste »poseljevali« svoj svet, ste ustvarili kakšna povsem nova bitja?
Lukovnjak: Ideja o razduševalcih, praznežih in krvoduhovih se mi je utrnila med obravnavo filozofskega problema o možnosti dualizma med telesom in dušo v gimnaziji. Ideji za elementale in multipodobnike sem pobrala iz filmov, serij, knjig, s tem da sem malo prilagodila imeni vrst in njihove značilnosti in dobila nekaj, recimo, izvirnega. Izposojena bitja (čarovnike, viline, nimfe …) sem opredelila po svoje, tako da so tudi oni pridobili kaj novega.
Bukla: Čeprav gre za mladinsko fantazijo, jo odmik – ta je bolj izrazit v drugi knjigi – v temno fantazijo, podkrepljeno z vprašanji o življenju in smrti ter etičnimi dilemami (na primer je vredno žrtvovati nekoga za skupno dobro), naredi privlačno tudi za bralce »odrasle« fantazije. Komu bi namenili knjigi?
Lukovnjak: Čeprav so glavni liki starejši najstniki, se mi zdi, jo pogosto berejo odrasli, velikokrat pa tudi otroci. Kdor je prebral Harryja Potterja, je pripravljen na mojo serijo. Tako da je namenjena ljubiteljem fantazije vseh starosti.
Bukla: V romanih se poigravate z ustaljenimi žanrskimi stalnicami. Izbrišete tradicionalno mejo med dobrim in zlim. Če bi v Svetu je senca nekdo naključno odprl strani, bi včasih težko razbral, kdo je antagonist in protagonist. Menite, da ločnice ne moremo zarisati in smo vsi po malem oboje?
Lukovnjak: To je zelo dobra opazka. Vsaka literarna oseba je zase vselej protagonist in se ji zdi njen cilj dober, upravičen, s svojim delovanjem pa lahko kljub temu postane antagonist druge osebe, ki je sama zase prav tako protagonist z dobrimi nameni. V knjigi raziskujem, ali to, da literarni osebi namerno škodujeta druga drugi, nujno pomeni, da se sovražita, ali pa to pokaže na neko splošnejšo diskrepanco v sistemu ali napako v sodbi, duševnosti, torej kako do takšnih »naravnih« antagonizmov sploh pride. Če to prenesem na realnost, se mi zdi, da pogosto zavestno škodujemo drugim, pa ne iz »zla« (vsaj ne običajno), ampak ker se nam zdi žrtvovanje dobrobiti neke druge osebe sprejemljivo v zameno za izpolnitev naših želja oz. potreb ali pa je to najmanj slaba možnost. To je recimo lahko pokazatelj, da obstaja problem nekje drugje, na drugačen način.
Bukla: Tudi stalnica odrešitelja, v tem primeru Edgarja, ki mu je prerokovano, da bo obvaroval svet, je povsem premetana. Ne le, da se sprašujemo, ali bo prevzel to vlogo, ga bodo ostali zaznali kot takega. Ali »Odrešitelj« sploh obstaja ali gre le za subjektivni naziv v odnosu do drugega?
Lukovnjak: Res je, bralec se na neki točki v knjigi preneha spraševati o tem, ali je Edgar zares »Odrešitelj« iz prerokbe o petih pogubah ali ne, ampak ali je prerokba o osebi, ki bo odpravila vse zlo sveta, sploh smiselna, ter kakšne so njene posledice za posameznika, ki skuša storiti nekaj bistveno nemogočega, ter za druge, ki čakajo, da to stori. »Odrešitelj« po mojem mnenju ne obstaja na tak način, kot si ga razlagajo bitja v knjigi. Ko govorim o odrešitelju v odnosu do drugega ali o odrešitelju na individualni ravni, je ta lahko kdor koli ali kar koli (stvar, ideja …), če za nekoga (drugega) funkcionira kot tisto, zaradi česar ta vztraja – pri čemer koli.
Bukla: Koliko knjig načrtujete? Že veste razplet ali ga z Edgarjem krojita sproti?
Lukovnjak: Načeloma naj bi serijo sestavljalo pet knjig. Mislim, da približno vem, v katero smer se z Edgarjem odpravljava, me pa tako on kot tudi drugi liki vselej presenečajo. Cilj je torej še dokaj abstrakten, v mraku, precej dobro pa vidim določen kos poti pred sabo, ki pa je tretja knjiga.
Bukla: Zadnje čase se pri nas veliko govori o vzponu kriminalk in ljubezenskih romanov. Sam sem pa presenečen nad živahnostjo na področju fantazije, ZF-ja in paranormalnih romanc. Kako občutite utrip? So bralci začeli sprejemati domače avtorje in avtorice?
Lukovnjak: Ja, nekaj se zagotovo dogaja, nekaj tli, vprašanje pa je, ali bo to tlenje postalo požar ali pa bo vse skupaj usahnilo, če avtorji, založništvo in mediji ne bodo vzdrževali pozornosti bralstva s kvalitetnimi fantazijskimi vsebinami. Predvsem upam, da je tisto, kar najprej pridobi fantazija pri bralstvu, njegovo zaupanje, šele tako bo lahko sčasoma doživela literarni razvoj, obravnavo v akademskem okolju, možnost za prejem literarnih nagrad itn.