»Rekel bi, da te tek celo spodbuja, da kupiš kako knjigo!«
Marko Roblek je tisti tekač, ki je pri maratonskih letih sedaj napisal še svoj knjižni prvenec, v katerem je detajlno predstavil svoje tekaške misli in pripetljaje iz bližnje in daljne preteklosti. Prekaljeni bosonogec je s kompanjoni že pred leti z blejsko nočno 10ko preobrnil logiko tekaškega dogodka, ki so ga začeli organizirati poleti in ponoči, ko se je zdelo, da ni čas za te reči, sedaj pa ga že nekaj let tradicionalno razprodajo. Enako se zna kmalu zgoditi z Roblekovo knjigo Zagret za tek, zato smo še pred tem z njim opravili kratek pogovor.
Bukla: Je laže preteči maraton ali napisati knjigo?
Roblek: Če tako kot jaz knjigo, ne da bi se tega zavedal, pisariš dolgih sedem let, potem je prav gotovo lažje preteči maraton, ali pa kar 42 njih! Šalo na stran, maratona pač ni lahko preteči, neskončno ponižnost in spoštovanje še vedno gojim do te kraljevske atletske discipline, a pisanje je prejkone čisto druga kategorija. Tudi če pišeš na dušek! Navsezadnje maratone prvenstveno tečeš zase (če nisi ravno Eliud Kipchoge ali Aleš Žontar), s knjigo pa se daješ na pladnju širnemu svetu in odgovornost je neprimerno večja. Zato z gotovostjo trdim, da bom, ako bog da in sreča junaška, pretekel več maratonov kot spisal knjig :).
Bukla: Zakaj po tvojem mnenju izhaja toliko knjig o teku v primerjavi z drugimi športi?
Roblek: Zato ker je tek elementaren! Ker nam je v zibko dan! Pa ker je tek v osnovi dovolj dolgočasna aktivnost, da možganom istočasno dopušča nenehno žvečenje misli in prekladanje idej. Predstavljaj si ustvariti neko zbrano misel pri skvošu ali nogometu. Preprosto ne gre. Z vsem tem presežkom kisika, ki ga pljuča in srce ob teku še dovajata v možganovino, pa je čudno, da tovrstnih knjig ni še več.
Bukla: Če bi moral izbrati med tekom in knjigami, kako bi se odločil?
Roblek: Izbral bi knjige o teku! Spet se šalim :). Nemogoča izbira, jasno, če bi moral našteti tri najljubše prostočasne aktivnosti, bi bila tek in branje prav gotovo enakovredno med njimi.
Bukla: Sprašujem tudi zato, ker je bila pred dnevi na spletu debata o zmanjšanem kupovanju knjig. Slišal se je celo komentar, da ljudje kupujejo manj knjig, ker preveč tečejo in so potem preutrujeni za branje. Kaj bi kot tekač in bralec knjig porekel na to?
Roblek: Komentator je najbrž ironiziral hiperprodukcijo tekaških zaznamkov na socialnih omrežjih, ki jih je, milo rečeno, neskončnokrat več kot knjižnih utrinkov navdušenih bralcev. Sicer bi rekel, da te tek celo spodbuja, da kupiš kako knjigo, pa ne samo tekaško, ki je drugače ne bi, saj se velikokrat zgodi, da med tekom debatiramo tudi o literaturi, tako strokovni kot leposlovni, in priporočila sotekača so precej več vredna kot spletni komentar. Da sodobni bralec, ki želi biti na tekočem, pokupi že tuje izvirnike na spletu in se potem slovenskega prevoda ne pritakne, je tudi najbrž res. Pa še digitalije, ki so vseprisotne in priročne, dajejo vtis, da so vsebine nasploh zastonj, knjige pa zastarele in predrage. Kar seveda ni res; kulturo kupovanja knjig pa v Sloveniji bržčas šele ustvarjamo. Pozno, a bolje kot nikoli.
Bukla: Lahko na kratko opišeš svojo tekaško evolucijo od mladih nog do danes in navedeš poudarke?
Roblek: Mladenič pri petnajstih, ki se v športu nasploh ne najde in ne znajde, ugotovi, da morda pa lahko teče. Ko po nekaj letih odkrije maraton, je »pečen« za celo življenje. V mladih letih v teku najde prostor za dokazovanje, kasneje vedno bolj sprostitev in umik od življenjskih težav. Pri tridesetih se s tekom najprej zresni, začne v njem delovati kot organizator in motivator, spozna ob teku tudi ženo, svoje življenjske prijatelje in sopotnike, osnuje družino in se tudi poslovno osamosvoji. V srednjih letih si potem drzne iti dlje, eksperimentira z bosonoštvom, prehrano, o teku celo piše na blogu in kasneje v reviji Tekač, iz izkušenj in malo tudi domišljijsko. Pri dvainštiridesetih na prigovarjanje okolice izda svojo knjigo in jo ponosno in hvaležno predstavi kot vrhunec svojega tekaškega udejstvovanja.
Bukla: Lepa kariera! Kaj ti po vseh teh letih teka pomeni tek sedaj?
Roblek: Vsakič znova, če sem lahko malo poetičen, hvalnico življenju in gibanju, ki ga smem in lahko doživljam ter izvajam. Pa seveda zabavno druženje, užitek v naporu, sproščanje adrenalina, spoznavanje zanimivih ljudi in generiranje množice novih prebliskov in idej, ki jih drugače ne bi bilo.
Bukla: Tek je tudi del tvojega poslovnega življenja. Kako je živeti in preživeti v njem?
Roblek: Luštno je, če nekaj najprej počneš za hobi, potem pa dejavnost preraste te ljubiteljske okvire in se znajdeš v bolj profesionalnem okolju. To se je zgodilo tako z Nočno 10ko na Bledu, ki jo delamo že 13 let in terja bolj ali manj intenziven angažma čez celo leto, ali pač tekaška potovanja po svetovnih maratonih, ki jih z društvom in partnerji organiziramo tudi že dobro desetletje. Če bi bil tek in kar je povezano z njim moja edina poslovna preokupacija, bi se ga bržkone že prenajedel, tako pa me še vedno navdušuje in me vleče v nove izpeljanke in ideje. Vsekakor se da tudi na tem področju v Sloveniji preživeti, če si dovolj zavzet (in zagret), saj navsezadnje končni uporabniki – tekači vedno glasujejo z denarnicami. Sem velik zagovornik prostega trga in bi tudi to »panogo« še bolj izpostavil tržnim silnicam, saj bi izvajalce ravno to sililo v najboljše možne prakse, ne pa da se, kot se marsikdaj zasledi, z javnim denarjem izvajajo projekti, ki so slabo izpeljani in so hkrati zaradi »subvencij« še nelojalna konkurenca tistim, ki se samo z delom borimo tako za prispevke sponzorjev kot vplačane startnine tekačev.
Bukla: Obiskal si že kar nekaj maratonov na tujem. Katere bi posebej priporočil in zakaj?
Roblek: Osebno sem sentimentalno navezan na Berlin (tam sem leta 2008 odtekel prvega bosega), kjer sem bil že sedemkrat, pa mislim, da prav gotovo še pridem. Kdor je tam tekel, že ve, o čem govorim: idealno pozno septembrsko vreme, blizu je, odlična organizacija, fantastično vzdušje, navsezadnje najhitrejša proga na svetu pa še nanj je najlaže priti od vseh »Majorsev« (največjih 6 svetovnih maratonov). Zelo lep je nam še bližji Dunaj, kjer te na progo čez Donavo pospremijo z valčkom, izjemen je Pariz od Elizejskih do Eiffla in nazaj, pa seveda zgodovinski Rim, klasične Atene, mediteranska spomladanska Barcelona in orientalsko-evropski Istanbul. Vsi omenjeni, ducat vseh, je detajlno popisanih tudi v knjigi.
Bukla: Katerega tujega tekaškega avtorja še posebej priporočaš?
Roblek: Da se ne bom vedno ponavljal in po zobeh vlačil McDougalla, Karnazesa, Jureka in kar je še podobnih superzvezdnikov tekaške besede, me je še posebej navdušil angleški tekač in žurnalist Adharanand Finn s svojo prvo Running with the Kenyans (Teči s Kenijci), kjer se naseli med Kenijce in analizira njihovo tekaško kulturo, kot morda še bolj druga knjiga The Way of the Runner (Pot tekača), kjer odlično popiše misteriozno japonsko tekaško filozofijo. Menda ravno v teh dneh izide njegova tretja The Rise of the Ultra Runners (Vzpon ultratekačev), ki se je seveda takoj polastim, ko bo na voljo.
Bukla: Kaj imaš v planu sedaj: nov maraton ali novo tekaško knjigo?
Roblek: Ker knjige Zagret za tek pravzaprav sploh nisem planiral, puščam tudi v prihodnje na tem področju odprta vrata za presenečenja in sugestije vesolja (ter tudi tvoje sugestije, ki si mi vcepil v glavo to šmentano zagretost). Za maraton pa že točno vem: spet bom tekel »tadolgega« na »svojem« Ljubljanskem maratonu, našemljen in vkup s svojimi predragimi Vitezi in Vitezinjami dobrega teka.
Bukla: Srečno – tako pri teku kot pri knjigah!