Mladen Dolar: »Vsaka dobra literatura je tudi nenadejani dogodek mišljenja.«
Mladen Dolar (1951) je eden naših najuglednejših filozofov, avtor mnogih knjig in člankov, prevedenih tudi v tuje jezike, obenem pa eruditski premišljevalec in analitik umetnosti. Nazadnje sta o filozofiji in literaturi izšli dve njegovi knjigi, zbirka spisov o literaturi Kamen in glas pri založbi Goga in bolj filozofska Že spet, še vedno pri Analecti, kar je bilo primerno izhodišče za pogovor o literaturi in filozofiji.
Mladen Dolar
Kamen in glas
Spisi o literaturi
Goga, 2024, m. v., 344 str., 24,90 €, JAK
Mladen Dolar
Že spet, še vedno
Kratka razprava o on-tologiji
Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2023, m. v., 183 str., 25 €
Bukla: Kaj bere filozof, kadar ne bere filozofov?
Dolar: Dvomim, da so filozofi kakšna posebna kategorija bralcev, saj smo si ekstremno različni. Sam se z veseljem lotim zelo raznolikega branja, mnogokrat po sugestijah prijateljev, recenzij, zlahka se prepustim nasvetom in naključjem. Samo potem ni treba popiti celega soda, da bi videli, kakšno je vino. Vsaki knjigi dam 20 strani šanse, naprej pa berem samo, če je na delu misel, veščina pisanja in se tako ali drugače pokaže iskrica duha.
Bukla: Vaša knjiga Kamen in glas se začenja z besedilom Enajst tez o ironiji. Zakaj vas je analiza ironije tako zanimala? Jo bo UI kdaj zmožna prepoznati?
Dolar: Ironija je nekaj zelo intrigantnega. Po klasični definiciji, ki jo je v antiki podal Kvintilijan, v ironiji z istimi besedami povemo nasprotno od tega, kar je neposredno rečeno. Ironija je zmožnost sprevračanja pomena z natanko istimi sredstvi, ne da bi kaj dodali ali odvzeli – treba je slišati in razumeti nekaj, kar nima nobenega pozitivnega markerja. Morda pa je to najkrajša pot do specifike človeške govorice – njena zmožnost, da hkrati na istem mestu reče da in ne. Prav zato, ker manjkajo kakšna pozitivna navodila za uporabo glede razumevanja, se ironija tudi izmika umetni inteligenci – brž ko podamo kakšen indic (npr. »to je mišljeno ironično«), je ironije konec. Kako naj se UI znajde ob odsotnosti kakršnega koli indikatorja, ali je stvar mišljena dobesedno ali v nasprotnem pomenu? A ne gre le za govorico, Hegel je dialektiko nasploh poimenoval »vseobča ironija sveta«, torej hkratna navzočnost pozitivnosti in negativnosti v sleherni entiteti in njuno notranje sprevračanje. Ironija pa ima poleg subverzivne plati tudi svojo nadvse konformistično plat, ironično distanco do vsega, samozadovoljno lebdenje nad vsemi pozitivnimi opredelitvami. To je bil zaščitni znak postmoderne ironije kot duha določene dobe. A v zadnjem desetletju smo soočeni še z veliko večjo nevarnostjo izgube smisla za ironijo. Vzpon populizmov na eni strani in »cancel culture« na drugi odlikuje prav nezmožnost ironije. Namesto ironične distance sta zdaj prevladujoča afekta dobe gnev in depresija, njuna eksplozivna mešanica.
Bukla: Zakaj je Ojdip evropski paradigmatski temeljni mit, posvetili ste mu dolg tekst?
Dolar: Ojdip je bil spočetka tista psihoanalitična ideja, ki je najbolj škandalizirala javnost, kaj bi bilo bolj norega kot trditev o ujetosti naše želje med očetomor in incest. A po začetnem odporu je hitro postala del splošno sprejetega mnenja, tja do karikature (spomnite se filmov Woodyja Allena). Kar me zanima v tem tekstu, pa je neki drugi Ojdip, Ojdip onkraj Ojdipa, torej Ojdip v Kolonu, v nadaljevanju te strašne zgodbe. Tisti Ojdip, ki se po tragičnem uvidu oslepi in potem kot izgnanec in izkoreninjenec tava po svetu kot izmeček svoje usode. Tisti Ojdip, ob katerem Zbor vzklikne: »Najbolje je ne biti rojen.« Kakor da malo kolektivno pozabljamo, da je Sofoklej ob dveh razvpitih tebanskih dramah, Kralju Ojdipu in Antigoni, napisal še tretjo, Ojdipa v Kolonu? Šele v tej tretji, ki je tudi zadnja grška tragedija, nemara lahko ugledamo Ojdipa kot junaka, ki eno roko podaja arhaičnim mitičnim grškim začetkom, drugo pa modernemu antijunaku, kakršnega najdemo pri Beckettu.
Bukla: Kaj mora imeti literatura, da zbudi zanimanje filozofa?
Dolar: Ne gre za to, da bi bila filozofija poklicana, naj z interpretacijo pove, kaj je literatura pravzaprav hotela reči, pa ni zares zmogla. Ne gre za filozofijo, ki bi si jemala privilegij upravljati mišljenje in poučevati druge, temveč vse prej za to, da literatura sama misli, s svojimi sredstvi in na nepričakovane načine, in tod lahko filozofija najde spodbude, ki jo inherentno napajajo in se iz njih uči. Kakšnega vnaprejšnjega pravila ali vzorca pa ni, ker je misel vselej nekaj nepredvidljivega, vsaka dobra literatura je tudi nenadejani dogodek mišljenja. Tako kot je dobra filozofija vselej tudi dogodek strasti in srca.
Bukla: V tekstu o knjigi Guliverjeva potovanja opozarjate na drugi – pogosto spregledani – del knjige …
Dolar: Guliver je res nenavadna knjiga po tem, da jo kljub njeni vsesplošni slavi – vsi vedo za Guliverja – praviloma vsi berejo le do polovice, se pravi kot zgodbo o Guliverju najprej med pritlikavci in potem med velikani. Že ko sem knjigo bral v gimnaziji, se mi je to zdelo kar neverjetno, ker se najboljši deli skrivajo v tretjem in četrtem delu, skrivajo se vsem na očeh. V tretjem delu imamo npr. sijajno poglavje o predlogu lagadskih učenjakov, da bi se kazalo odkrižati jezika kot vira vseh tegob in se vrniti k direktni komunikaciji preko reči – to je odlomek, ki bi ga bilo treba postaviti na čelo sleherne filozofije jezika. Jedro Swiftovega podviga, njegove strašne satire, pa je iskati v četrtem delu, kjer si stojijo nasproti plemeniti konji, živali kot utelešenje razumnosti, in na drugi strani jahuji (od tod ime internetne kompanije Yahoo), torej »ljudje« kot utelešenje telesnosti, nizkih nagibov, sovražnosti, umazanije. Swift je mojster paralakse, torej zamika perspektive, s katerim se zamajajo vse naše običajne predpostavke. Po svojih prepričanjih je bil veliki konservativec, v katerem pa tiči veliki revolucionar.
Bukla: Pred časom ste priobčili spremno besedo h kriminalnemu romanu Tane French V gozdu. Kriminalke kot žanrsko čtivo so kar pogosto deležne resnih bralcev in analiz, ljubezenski romani imajo tega veliko manj. Zakaj?
Dolar: Lahko bi rekli, da se vsa svetovna literatura ukvarja z ljubeznijo kot centralno temo, čim pa ljubezen izoliramo v poseben žanr s predvidljivo formulaično strukturo, pač neha biti zanimiva kot predmet razmisleka. Pri kriminalkah je na delu nekaj drugega. Od vsega kriminala se ukvarjajo le z umori, in to ne le z nasilno smrtjo, temveč z umorom kot enigmo. Kdo je storilec? Star vic gre takole: v naši vasi ni več ljudožercev, prejšnji teden smo zadnjega pojedli. Vic pove nekaj o zločinu, ki ga je treba potlačiti, da bi se vzpostavile normalne družbene vezi. Kriminalke skozi prizmo umora kot ultimativnega zločina evocirajo našo participacijo, nezavedno sokrivdo za potlačeni zločin, na katerem je nazadnje utemeljena sleherna oblast.
Bukla: Nedavno je izšla tudi še ena vaša knjiga s pomenljivim naslovom Že spet, še vedno (Analecta, 2023).
Dolar: Da, za eno osrednjih izhodišč jemlje Becketta. Že naslov je nekako beckettovski in napotuje na vztrajanje, nadaljevanje vsemu navkljub. Vztrajanje pri kritični misli, ki je zadnja desetletja doživljala poraz za porazom, vztrajanje pri psihoanalizi, ki je zašla v veliko krizo, vztrajanje pri kritični dediščini modernizma, ki zahaja v pozabo, vztrajanje pri prevratni politični agendi, ki je v sedanjem stanju sveta bolj nujna kot kadarkoli in je obenem videti bolj nemogoča kot kadarkoli. Filozofija, kot jo razumem sam, in literatura, ki mi je pri srcu, sta tu na skupni fronti.