Mojca Širok: »Pišem romane, ki bi jih rada brala.«
Mojca Širok je dolgoletna novinarka, publicistka in pisateljica, ki je bila trinajst let dopisnica iz Italije in Vatikana, zdaj pa živi in dela v Bruslju. Po publicističnih knjigah Zadnji rimski cesar, Oblast brez obraza in Od Benedikta do Frančiška se je lotila pisanja kriminalk, ki so postale velike uspešnice, s Praznino, ki se odvija v Bruslju, pa je sklenila trilogijo, ki jo je začela s Pogodbo (2018, postavljeno v Rim), za katero je prejela nagrado modra ptica, nadaljevala pa z Evidenco (2021, dogaja se v Ljubljani). Še pred uradno predstavitvijo Praznine smo z avtorico opravili kratek pogovor.
Mojca Širok
Praznina
Rim-Ljubljana-Bruselj, knj. 3
Mladinska knjiga, 2023, t. v., 352 str., 32,99 €
Bukla: Z izidom romana Praznina ste zaključili kriminalno trilogijo Rim-Ljubljana-Bruselj? Kakšni so občutki?
Širok: Predvsem olajšanje, ker sem jo končala do roka. Kot novinarki mi življenje odmerjajo časovni roki, roki za oddajo teksta, roki za preverjanje informacij, roki za razumevanje ozadij. Zato sem si tudi za vse tri romane zadala roke, ker bi sicer verjetno nikoli ne bili končani.
Bukla: Koliko je na vsebino knjig vplivala geografija? Ste se napajali bolj iz okolja ali bolj iz predstave, ki jih imamo o posameznem okolju, torej v Italiji mafija, v Sloveniji lovke zgodovine, v Bruslju pa evropska birokracija? Kateri prostor je bil za pisanje najbolj inspirativen?
Širok: Geografija, kot ste rekli, je bila nedvomno ena glavnih inspiracij. Vse tri romane navdihuje okolje, okolje jih določa, iztrgan iz svojega okolja ne bi noben od njih bil to, kar je. Moje predstave o teh krajih temeljijo na njihovem poznavanju, lokacije, na katerih se dogajajo posamezni prizori v romanu, so resnične in zame je bilo veliko lažje, da se mi jih ni bilo treba izmišljevati. Zaprla sem oči in opisala kraj tak, kot je in na katerega sem pač postavila nek izmišljen prizor. In predvsem v ljubljanskem delu je bilo zanimivo, da so bralci točno vedeli, kje se kaj dogaja, in to zgolj po opisu, čeprav krajev nisem imenovala. Še za sliko v Narodni galeriji, pred katero se odvija eden zadnjih prizorov, so mnogi vedeli, katera je.
Najbolj inspirativen? Rim. Ker ga najbolje poznam.
Bukla: Kako ste spletli zgodbo Praznine, v katerem spet nastopa živopisen nabor likov od slovenskih novinark, prek evropskih birokratov do policistov Europola. So bili navdih ljudje, ki ste jih spoznali osebno, ali bolj časopisne črne kronike?
Širok: Oboje. Teme, ki polnijo Praznino, so teme, o katerih poročam tudi kot novinarka. V vsakem od likov so resnični ljudje, čeprav nikoli en sam, ampak več njih, predrugačenih, kot sem jih želela videti jaz.
Bukla: Bruselj je srce Evrope. A vendar, kot napeljujete v Praznini: se pomembne odločitve glede Evrope sprejemajo kje drugje in ne v tamkajšnjih evropskih ustanovah?
Širok: Odločitve se ne sprejemajo v Bruslju, ampak v državah članicah. Tudi ko v Bruslju kaj sami odločijo, če državam ni všeč, se to ne bo zgodilo. Članic je 27, majhnih, srednjih in velikih. Pete v pesek lahko zarije in vse ustavi, če že hoče, čisto vsaka od njih. V katero smer bo šla zakonodaja, kaj bo prepovedano in kaj ne, na koncu požigosajo države članice in njihovi politiki. Tega, kako države porabljajo evropski denar, na primer, v 90 odstotkih ne nadzoruje Bruselj, ampak vsaka država sama s svojimi organi pregona, s svojimi sistemi nadzora. Ampak ko gre kaj narobe, je vsega kriv Bruselj.
Bukla: Vaše kriminalke tečejo s hitrim eksplozivnim ritmom kratkih poglavij. Kaj je razlog za tako avtorsko odločitev: osebno občudovanje tovrstnega žanrskega pisanja, odraz novinarskega dela ali namerna avtorska odločitev, da zgrabite bralca na začetku, potem pa ga ne izpustite vse do konca?
Širok: Vse to, kar ste navedli. Glavni razlog pa je, da pišem romane, ki bi jih rada brala.
Bukla: Izbira lokacije, dogajalnega prostora vsakega romana, je povezana tudi s krajem opravljanja vašega poklica. Pa reciva, da bi imeli pri tem (torej pri lokaciji poklica in romana) prosto izbiro. Kam bi ga najraje postavili?
Širok: Na slovensko podeželje. V kakšno manjše mesto, kot je moja Nova Gorica. In morda čez mejo v Gorico ali Trst.
Bukla: Kam vas bo vodila naslednja knjižna pot? Lahko prej pričakujemo »četrti del trilogije« ali pač kako novo publicistično knjigo?
Širok: Z mojo urednico pri Mladinski knjigi Nelo Malečkar že leta sanjariva o ljubezenskem romanu z naslovom Ne bom se več jokala. Morda bo ta naslednji. In morda bo v njem ob ljubezni tudi kakšen kriminal.