Seta Knop: »Andrić je bil izjemen stilist.«
Seta Knop (1960) je diplomantka primerjalne književnosti in sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je nekaj časa delala kot urednica za leksikografijo in prevodno humanistiko pri Cankarjevi založbi, od leta 2001 pa vodi knjižnico Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti in je aktivna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev. Prevaja predvsem sociološka, zgodovinska, filozofska in kulturološka dela, kot je denimo Utopija pravil Davida Graeberja, Pogled na bolečino drugega Susan Sontag, Kratko zgodovino nemške književnosti Heinza Schlafferja, zdaj pa ji je izšel prevod odmevne Andrićeve literarnozgodovinske biografije V požaru svetov, ki jo je napisal nemški novinar Michael Martens.
Michael Martens
V požaru svetov
Ivo Andrić; zgodba evropskega življenja
prevod: Seta Knop
LUD Literatura, zbirka Labirinti, 2023, t. v., 413 str., 35 €, JAK
Bukla: Pravkar je izšel slovenski prevod Andrićeve biografije V požaru svetov, ki po drugih državah nekdanje Jugoslavije že odmeva. Čemu bi pripisali, da je sodobno biografijo o edinem nobelovcu s tega območja napisal nemški novinar Michael Martens, ne pa kdo, ki neposredno izhaja iz Andrićevega kulturnega okolja?
Knop: Avtorjeva prednost je gotovo ta, da ni obremenjen z nacional(istič)nimi ideologijami, ki vpenjajo Andrićevo literarno delo v povsem neliteraren kontekst, v katerem je nikoli ne odnese nepoškodovan. Za Hrvate je kot človek, ki se je rodil v Bosni hrvaškim staršem, pozneje pa živel v Beogradu, pisal v ekavščini in se izrekel za srbskega – natančneje rečeno: jugoslovanskega – pisatelja, tako rekoč narodni izdajalec. Bosanci mu zamerijo, ker je po njihovem mnenju prikazoval muslimane kot zaostale mračnjake in okrutneže, če sploh ne omenjamo, da je srbski vodja Radovan Karadžić prav sklicujoč se na njegove zgodbe upravičeval neizogibnost vojne v Bosni. In nazadnje so tu Srbi, ki v poveličevanju »svojega« nobelovca radi spregledajo kakšna bolj kočljiva obdobja v njegovem življenju, denimo leta pred 2. svetovno vojno, ko je bil kot veleposlanik v Berlinu navzoč tudi pri pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu. Prav vsem pa gre seveda v nos njegovo že omenjeno jugoslovanstvo, kajti Andrićevo glavno življenjsko vodilo je bilo, kot se glasi tudi naslov enega od poglavij v knjigi: »Glavno, da je Jugoslavija.«
Bukla: V čem je po vašem mnenju temeljna odlika te monografije? Je zanimiva tudi za sodobnega slovenskega bralca, ki ni toliko seznanjen z Andrićevim opusom?
Knop: Ta knjiga prinaša svež pogled na Andrića prav zato, ker ga umešča v evropski kontekst, kamor po avtorjevem mnenju Andrić kot izvrsten pisatelj in svetovljan tudi sodi. Zasnovana je kot kulturnozgodovinska študija, ki bralcu najprej razloži, v kakšnem času in prostoru se je Andrić sploh rodil, potem pa izrisuje njegovo življenje na ozadju razburkanega 20. stoletja, v katerem je živel in ustvarjal. In to ne kot vase umaknjen pisatelj, ki škreblja v osami svoje sobe, ampak kot vidna javna osebnost, saj se je kot poklicni diplomat povzpel na sam vrh jugoslovanske državne politike. Le malo je recimo ljudi, ki bi se lahko »pohvalili« s tem, da so osebno poznali tako Gavrila Principa kot Hermanna Göringa in Adolfa Hitlerja, zgodba o tem, kako se je Andrić iz predvojnega gospoda ministra prelevil v tovariša Iva, pa je zanimiva že sama po sebi. Ker je imel avtor dostop do doslej zaprtih arhivov, nam razkriva marsikaj novega, od poročil ovaduhov z zunanjih ministrstev do vznemirljivega ozadja podelitve Nobelove nagrade, za katero je bil Andrić najprej nominiran skupaj s Krležo. In ne nazadnje: Andrića ne umešča le v evropski, ampak tudi v človeški kontekst. Ve, da je bil čas, v katerem je živel, marsikdaj grd, in da je bil Andrić kot otrok tega časa prisiljen sprejeti marsikatero pragmatično odločitev.
Bukla: Kako pa je z aktualnostjo Andrićevega opusa danes? Zdi se, da ima Andrić precejšen pomen tudi pri nas: pred dvema letoma smo denimo dobili nov prevod njegove Travniške kronike, nekaj let prej je izšel prevod njegovega romana Na sončni strani.
Knop: Čeprav se vsi Andrićevi romani dogajajo v Bosni ob izteku osmanske vladavine, nikakor ne gre za gole zgodovinske romane, ampak se z orisom brezčasnih človeških značajev na ozadju preteklosti vselej izpisuje tudi sedanjost. Andrić sam je bil precej občutljiv glede tega, da bi v njegovih romanih kdo videl samo privlačno eksotično okolje, in je ob podelitvi Nobelove nagrade izrecno poudaril, da pisati o preteklosti nikakor ne pomeni »obračati hrbet« življenju tukaj in zdaj, saj ljudje že stoletja pripovedujejo eno in isto zgodbo, s katero poskušajo osmišljati človekovo usodo. Omenimo samo en primer »aktualizacije« zgodovine, ki ga pronicljivo navaja avtor: odlomek iz Mostu na Drini, v katerem stari musliman svari someščane, navdušene nad prihodom železnice v Višegrad, češ da bodo imeli nekega dne te vožnje čez glavo in jih bo »Švaba« peljal tudi tja, kamor še v sanjah niso mislili iti, dobi gotovo zlovešč pomen, če upoštevamo trenutek, v katerem ga je Andrić pisal – leta 1943 v Beogradu, s pogledom na železniško postajo, kjer so mesece potekale množične deportacije solunskih Judov.
Bukla: V čem je bilo prevajanje te biografije največji izziv? Knjiga je prepredena z Andrićevimi citati, tako iz njegovih že prevedenih del kot iz še neprevedenih dnevniških zapiskov …
Knop: K sreči sem imela pri roki srbski prevod, ki je vse te citate navedel v izvirniku – glede na to, da avtor v opombah ne navaja njihovega izvora, bi se namreč kot »prva« prevajalka precej namučila z njihovim detektiranjem, prevajati Andrića prek nemškega ovinka pa pač ne gre. Precej zamudno je bilo že iskanje teh citatov v Andrićevih Zbranih delih, ki so izšla v 70. letih v 16 zvezkih; ker jih je prevajala kopica prevajalcev, sem jih morala seveda usklajevati in jih zaradi delnega jezikovnega posodabljanja rahlo spreminjati, obenem pa ohraniti odmev njihove patine. Tako da sem bila kar srečna, kadar sem lahko kaj prevedla sama. Potem pa je tu še avtorjev »žmohtni« publicistični slog, saj je knjiga – ob vsem stvarnem zgodovinskem izrazju, ki prav tako zahteva pozornost – pisana v živahnem pripovednem sedanjiku in uporablja sočen ter duhovit jezik.
Bukla: Kaj imate zdaj v prevajalski delavnici?
Knop: Dolgoročno dva zahtevna projekta v zvezi s Thomasom Mannom – izbor iz njegovih esejev in pripovedk. To bo res preizkušnja zame. Kratkoročno pa: mislim, da sem si zaslužila poletje branja.