Živa Čebulj: »Ko se razpoči mandelj.«
Živa Čebulj je prevajalka iz francoščine in lektorica, zaposlena v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Med njenimi prevodi so dela Mathiasa Énarda, Emmanuelle Pagano in Adeline Dieudonné. Nase je opozorila s prevodom obsežne fantazijske pripovedi Christelle Dabos v štirih knjigah z naslovom Zrcalka (Sanje). Društvo slovenskih književnih prevajalcev ji je za prevod zbirke Andrée Chedid Ubesediti pesem (Hiša poezije) podelilo nagrado Radojke Vrančič za leto 2022.
Bukla: Nagrajena si bila za prevod pesniške zbirke. Kdo je Andrée Chedid, kam bi uvrstila njeno poezijo, kakšno vrzel zapolnjuje ta prevod?
Čebulj: Andrée Chedid je ena izmed vrhov francoske poezije 20. stoletja. Njena poezija se mi zdi eksistencialna v globoko intimnem pomenu, saj so ljubezen, lepota in poezija njen protistrup za absurdnost sveta, naključnost življenja in neizbežnost smrti. Čeprav na videz ni politično angažirana, je njen klic k iskanju individualne poti univerzalen in večno aktualen: z eleganco duha, ki se zaveda tako krutosti bivanja kot zastonjskosti lepote vsakdanjika, je zmožna dati moč za polno, iskreno, pogumno življenje. Zato Andrée Chedid vidim kot sopotnico Alberta Camusa: z močnim pesniškim glasom opominja njegovega Sizifa, da je mogoče in zato tudi nujno v absurdnosti vsakdana iskati polnost življenja.
A če se navežem na slovenski tukaj in zdaj: njena poezija človeka opozarja na tiste reči, dogodke ali doživetja, ki s svojo inherentno, a skrito močjo izpolnjujejo prvinsko željo po povezanosti s samim seboj, soljudmi in naravo, torej neposredno odgovarjajo na praznino, ki si jo sicer želimo zapolniti s kupovanjem predmetov, ki prej ali slej postanejo smetje. To pa razumem kot globoko angažiran, intimen političen boj proti turbokapitalizmu, ki postavlja smernice današnjemu družbenemu življenju. Udinjati se zahtevam življenjskega vrveža, ki posamezniku ne pusti več dihati, ali preusmeriti pozornost na trenutek, »ko se razpoči mandelj«: to se mi zdi skoraj takšna dilema kot Hamletov »biti ali ne biti«.
Mogoče sem zaljubljena v pesnico, ki sem jo in jo še prevajam, a verjamem, da nam Andrée Chedid, rojena v zlati dobi Kaira, sirsko-libanonskih korenin, dedinja dveh različnih vej krščanstva, poliglotka, Sredozemka in svetovljanka, ki je ustvarjala v Parizu v drugi polovici 20. stoletja, še vedno prinaša novice, zanimivejše od tistih v rumenem tisku.
Bukla: Kako si se lotila prevajanja, s kakšnimi pastmi si se srečevala? Naravna dikcija in z njo povezana estetika Andrée Chedid ne dopuščata veliko manevrskega prostora. Kako občutiš razliko med prevajanjem lirike, proze in gledaliških tekstov?
Čebulj: Struktura prostega verza je v njeni poeziji tako čvrsta, da ne omogoča svobode tektonskega premikanja besed, kakršno si je treba privoščiti pri prevajanju na metrum in rime vezanih stihov. Beseda, ki je izpostavljena na začetku ali koncu pesmi, mora biti tam tudi v prevodu. Na pomembnost takšnega tektonskega snovanja prevoda je pred kratkim opozorila Jelena Isak Kres pri novem prevodu Iliade: »Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila« – prva beseda je ključna. Groza pri prevajanju je zato skladnja: v izvirniku vse zveni naravno, vsaka beseda je na svojem mestu, s svojo težo, medtem ko slovenska skladnja zahteva drugačen besedni red. To je ena največjih pasti, v katere sem se lovila pri Andrée Chedid. Druga je bila spol lirskega subjekta: kako naj lirski subjekt spregovori, ne da bi ospolil (kar slovenski deležniki zahtevajo) in s takšnim izrekanjem pripisal pesmi določeno konotacijo, vezano na družbeni spol.
Verze, ki so mi povzročali preglavice, sem se dostikrat naučila na pamet in običajno se mi je rešitev ponudila sredi kakega sprehoda. Gorje, če takrat nisem imela pri roki vsaj telefona, da si jo zapišem. Jasno, proza take metode ne prenese. Pri prevajanju proze je treba sesti pred računalnik in potrpežljivo zidati svet iz odstavka v odstavek. Oboje, prozo in poezijo, si pri prevajanju berem na glas, pri gledaliških tekstih pa imam občutek, da je treba glasove pravzaprav slišati; to je prevod za govor, zato mu je treba dati možnost utelešenja, ga ne zakoličiti v papirnatost.
Bukla: Veliko nadarjenosti si pokazala pri prevajanju sodobne francoske proze, pa tudi fantazijske literature, ki zahteva drugačne strategije in jezikovno igrivost. V mislih imam zlasti serijo romanov Christelle Dabos z naslovom Zrcalka.
Čebulj: Zrcalka me je res zvabila v nekakšno igranje z jezikom. Avtoričin jezik je skorajda baročno obložen, besedišče na novo domišljeno ali pa izbrskano na primer iz Rabelaisa ali belgijskih narečij. To daje njenemu domišljijskemu svetu posebno barvo, torej jezika nisem mogla kar polikati, stisniti v plast besedišča, ki ga prinaša SSKJ. Zato sem takrat veliko prelistavala Pleteršnika; portal Fran.si je bil, kot še danes, nepogrešljiv pomočnik. Marsikatero besedo sem si tudi izmislila – po besedotvornih načelih slovenščine, ki je v tem smislu okretnejša od francoščine. Verjamem namreč, da nam neznane besede začinijo besedilo, nas pritegnejo, ustvarijo suspenz za vsega naveličane možgane, ki mislijo, da vse vejo. To so kaveljčki, ki znajo ujeti zahtevne mlade bralce, da se še malo poukvarjajo z branjem v slovenščini in ne preskočijo takoj na angleške romane, ki jim neznane besede prinašajo že zato, ker to ni jezik okolja ali šolanja.
Bukla: Bi lahko izbrala svoj najljubši prevod – ali ga morda še hraniš v načrtih za prihodnost?
Čebulj: Sem po duši evforičen človek, navijaške nature: verjamem v projekt, v katerem sem. Torej je moj najljubši prevod vedno trenutni – vsaj doslej je bilo tako. Za zdaj še vedno živim z Andrée Chedid, saj pripravljam drugi del pesničine osebne antologije, Upesniti besedo, ki bo prav tako izšla pri Hiši poezije. Hkrati pa se oziram po novih projektih in se jih veselim.
Bukla: In končno še nespodobno vprašanje: zakaj se sploh ubadaš s tako nedonosnim poklicem, kot je prevajanje? Kako bi opisala svoj prevajalski kredo?
Čebulj: Mogoče to izvira iz misli, na katero sem naletela v gimnaziji: »Če delaš nekaj, kar te veseli, nikoli v življenju ne delaš.« Rekla bi, da sem ji preveč verjela. Sem se pa zalotila, da kdaj pomislim: tudi če bi bila preskrbljena do konca življenja in bi lahko živela na veliki nogi, ne da bi mignila s prstom, bi še vedno prevajala. Astrofizik Carl Sagan je zapisal, da je branje najučinkovitejše potovanje v času. Dodala bi, da je prevajanje poglobljen pogovor z ljudmi iz drugih časov in krajev. Ne potrebuješ časovnega stroja, če imaš knjige.