Zvezdana Mlakar: »Strast do branja privoščim prav vsem!«

Vesna Sivec Poljanšek, foto: Saša Kovačič, Bukla 169, 23. 11. 2022

Zvezdano Mlakar, dolgoletno gledališko igralko, v življenju zanima marsikaj. Še najbolj človek, in to prav vsak, pravi, zato ni čudno, da je zadnjih šest let s takšnim navdušenjem na nacionalni televiziji vodila pogovorno oddajo Zvezdana, v kateri je gostila najrazličnejše goste. Tako zelo so se je dotaknili – ona pa s pogovori tudi vesoljnega slovenskega gledalstva – da je iz vsega tega nastala knjiga z naslovom Pogovori, ki so mi spremenili življenje. So ji jih res? In kako zelo so se ob njenih pogovorih spreminjali Zvezdanini gledalci? O vsem tem v pogovoru s strastno bralko Zvezdano Mlakar, ki jo knjige spremljajo na vsakem koraku. Še en razlog več, da smo jo povabili na klepet za Buklo!

Zvezdana Mlakar, Rok Smolej
Pogovori, ki so mi spremenili življenje
Mladinska knjiga, 2022, t. v., 245 str., 27,99 €

Bukla: V svojem knjižnem prvencu ste omenili, da strast­no berete že od 16. leta dalje, ko ste že začeli segati tako po Svetem pismu kot tudi po Dostojevskem. Kako ste dojemali branje takrat kot najstnica in kako ga danes kot zrela ženska?
Mlakar: Berem z veliko ljubeznijo in radostjo; ko berem, imam rada občutek, kako sestavljam besede, kako te lezejo vame in kako si iz vsega sestav­ljam slike. To me vedno fascinira, ker so to potem vedno samo moje slike. Zato tudi tako navdušeno delim strast do branja, ker bi to privoščila doživeti prav vsakomur. Skozi to se krepi tudi posameznikova individualnost, tvoj lastni svet, in to je tisto najdragocenejše. Za to, kako doživljam branje v različnih obdobjih svojega življenja, pa imam prav poseben »test«. V roke vzamem Idiota od Dostojevskega, ki sem ga prvič brala pri sedemnajstih letih. Spomnim se, kako je nekje vmes na treh ali štirih straneh opis nekega travnika. Kot najstnica sem te prizore samo preskakovala, čisto predolgi so se mi zdeli, potem pa sem isto delo znova brala pri svojih 30 in 40 letih in nazadnje pred približno šestimi leti. V vsakem obdobju sem bolj spoznavala, da čutim vedno več spoštljivosti do tistega opisa travnika, za katerega si je nekdo vzel toliko časa. Obenem pa s tem, kako globoko in široko grem lahko v branje, pri sebi vedno bolj odkrivam neki notranji mir. Količina časa, ki ga porabim za takšno branje, mi postaja vse manj pomembna.

Bukla: Ali to torej pomeni, da so knjige, po katerih segate, iz leta v leto kvečjemu še bolj polne zaznamkov in še bolj podčrtane? V svojem knjižnem prvencu ste namreč omenili, da ved­no berete s svinčnikom v roki ali pa ga imate vsaj kje pri sebi.
Mlakar: Res je. To sem počela za vse priprave na svoje oddaje in to počnem tudi, če berem čisto navaden roman. Želim, da so knjige žive, da jim dam svoj pečat. Svinčnik in roka delata čudeže! To, da neki stavek obkrožiš ali pa nekam ob stran zapišeš, kaj se te je še posebej dotaknilo, ima svoj pomen. Ostaja globlje, ker si se povezal preko roke, preko zapisa.

Bukla: V šestih letih ste v več kot sto oddajah gostili več kot sto gostov. Po kak­šnem ključu ste jih izbirali in kako so do vas prišle tudi vse knjige, ki ste jih predstavljali v svojih oddajah? 
Mlakar: Ko so se gledalci navadili na oddajo, so se začenjali obračati name na najrazličnejše načine. Zgodilo se je, da me je kdo obvestil, da je izdal knjigo, prebrala sem jo, in če me je nagovorila, je bil človek preprosto kmalu že naš gost (nasmeh). Stvari so se res neverjetno lepo zlagale. Kot bi nama nekdo od zgoraj obema z urednikom Rokom Smolejem nasul zlatega prahu in nama rekel, izvolita, vredna sta. Če imaš odprto srce in duha, se stvari odvijajo kar same od sebe. Povrhu sem po naravi takšna, da me iskreno zanima prav vsak posameznik. Prepričana sem, da ima čisto vsak v sebi nekaj, kar bi lahko delil z drugimi, in vem, da bi v vsakem lahko poiskala diamante, ki se skrivajo v njem. Zato me je moral potem pri izboru gostov urednik Rok včasih držati kar malo nazaj (smeh). Moram pa na tem mestu omeniti, kako zelo sem mu hvaležna, ker je ves čas verjel vame in me iskreno podpiral na vseh ravneh.

Bukla: Kako so se skozi oddaje spreminjali vaši gledalci? V knjigi namreč omenite, da je pred šestimi leti, ko ste začeli snemati prve oddaje, še marsikatera tema veljala za tabu, kasneje pa so ljudje na neki točki celo začenjali pričakovati od vas, da odpirate stvari, o katerih drugi neradi govorijo.
Mlakar: Začelo se je s temo o menopavzi, saj sem bila takrat tudi sama ravno sredi omenjenega obdobja. Takrat sem spoznala, kako se ženske težko pogovarjamo o tem; tudi meni je bilo namreč o menopavzi na neki način nerodno govoriti, kar kaže na neka nezavedna sporočila, ki jih nosimo v sebi. Potem pa sem na spodbudo Savine Atai vendarle odkrito spregovorila o menopavzi in – ostala živa (smeh). No, dobila sem nekaj malega negativnih komentarjev na družbenih omrežjih, a to se me ni dotaknilo. 
Po tej oddaji sem začela odpirati in rušiti tabuje tudi na vseh drugih področjih. In tega sem iskreno vesela! Kajti če se me kaj resnično dotakne, je to, da je človek pokončen, živi v skladu s svojo resnico in ne kloni pod pritiski družbe.

Bukla: Koliko pa so oddaje spremenile vas osebno?
Mlakar: Zelo. Ne vem, če bi zmogla brez vseh teh oddaj vzeti v svoje roke tako veliko metlo in pomesti marsikaj v svojem zasebnem življenju. Obenem me je ves čas prežemal res odličen občutek, ko sem videla, da me podpira vsa Slovenija in da nisem edina, ki preživlja določene stvari, in tako smo si drug drugemu pomagali v marsičem. Še dandanes me ljudje ustavljajo na cesti in mi razlagajo, katera oddaja jim je spremenila življenje. 

Bukla: In po vsem tem se je nato »zgodila« vaša knjiga. Je do nje prišlo spontano skupaj z ukinitvijo vaše oddaje?
Mlakar: Ideja o knjigi je že dolgo tlela med nama z urednikom Rokom, sploh ko se je potem v nekem trenutku nabralo že toliko materiala iz oddaj. A verjetno bi vse skupaj ostalo zgolj pri ideji, če ne bi letos zgodaj spomladi spodbudila Roka in mu rekla, da se je preprosto morava lotiti (nasmeh). Potem je sledil odločilni sestanek na Mladinski knjigi z urednico Urško Kaloper, ko sva med drugim izvedela, da morava čim prej poprijeti za delo, če želiva, da bo knjiga jeseni ugledala luč sveta. Vmes so se dogajali trenutki, ko sem pisala, pa spet malo ne. Veste, jaz nisem pisateljica, jaz moram preprosto zajahati val, in ko steče, takrat lahko pišem, sicer pa ne. Obenem sem potrebovala tudi nekaj časa, da sem odkrila, o čem naj pišem, da bom to zares čutila. Opis gostov in njihove najpomembnejše izjave je namreč spisal Rok, sama pa sem potem dodala drugi del, kako sem vse skupaj doživljala jaz. Rok in Urška sta mi ves čas prigovarjala, naj pišem iz sebe, konkretno, svoje zgodbe, in res se je izkazalo, da je to tisto pravo. 

Bukla: V knjigi je čutiti, da ste vanjo res dali samo sebe, še več, na neki način ste se v njej še bolj odprli kot v oddajah. Ali je odločitev za takšno potezo morda prišla tudi skupaj z modrostjo let, ko človek nenadoma spozna, da se mu ne da več pretvarjati in nositi vseh mogočih mask?
Mlakar: Preprosto se mi res ne da več sprenevedati in se delati lepše, kot sem! Po drugi strani pa z leti prideta tudi modrost in sposobnost, da drobne resnice predstaviš z milino in se otreseš potrebe po ostrini, s katero bi morda nekdaj želela sporočati, veste, jaz sem takšna in takšna, pa najsi vam to paše ali ne. Svoje zgodbe preprosto pripovedujem tako, da z njimi lahko zdravim druge, tako kot druge zgodbe zdravijo mene. To je edino, kar si želim. 

Bukla: Nekje v knjigi poveste tudi, da imate zelo radi pravljice. Ne le tistih, ki vas zazibajo v miren spanec, ampak še bolj one, ki vas oplemenitijo z raznimi življenjskimi modrostmi.
Mlakar: S pravljicami zrastemo, pravljica odraža arhetip tistega, kar si želi vsak od nas. Domišljijski svet je namreč zelo pomemben, še posebej v časih, ko nam je težko, ko ni nič tako, kot bi moralo biti; takrat se oglasi modrost pravljic. Vedno je nekje začetek, vedno so nekje neke okoliščine in višek dogajanja, vedno je tudi neki suspenz. In predvsem se me dotakne tisti del modrosti pravljic, da konce vedno lahko napišemo sami.

Bukla: In katera pravljica v tem hipu najbolj resonira z vami?
Mlakar: Rada imam prav vse pravljice. Ampak ta hip mi najprej pride na misel pravljica o slonu Jorgeja Bucaya. Mislim, da se z njo lahko poistovetimo prav vsi. Nekoč v mladosti so nas privezali na količke, in četudi smo vmes iz malih slonov zrasli v velike, smo še vedno privezani nanje, pa čeprav bi jih že zdavnaj zlahka izruvali.

Bukla: Vi ste svojega zagotovo že, mar ne? Tudi z oddajami in svojo knjigo.
Mlakar: Pravzaprav tovrstnih količkov že dolgo ni več (nasmeh).

Bukla: »Danes sem tukaj pred vami s svojo prvo knjigo, ki sem jo sanjala kot deklica,« zapišete na začetku knjige. Iz zapisanega je moč slutiti, da načrtujete še kakšno knjigo. Ali že kaj delate v zvezi s tem?
Mlakar: Knjiga, ki je pred vami, zaobjema prvi izbor gostov – izbor je naredila najina ured­nica Urška – iz mojih televizijskih oddaj. Če se bo lepo prijela med bralci, pripravljava z Rokom še drugo, ki je tako rekoč že napisana in v kateri bova dala prostor še vsem tistim gostom, ki jih v prvi knjigi nisva omenila. Že načrtujeva nov koncept, vsaj v detajlih, da se ne bi ponavljala. V ospredju bo še vedno poklon iskrenemu in jasnemu pogovoru. Ob tem pa sama snujem tudi nekaj, kar imam v računalniku že približno štiri leta ali celo več. Tisto naj bi bila moja biografija, in to biografija vseh življenj, ki sem se jih dotaknila. Pišem jo, ko res čutim navdih, in ob tem se ne obremenjujem, ali bo razumljiva drugim. Vsak jo bo začutil, kot jo bo. Saj veste, človek prebere s srcem več kot z vsem razumom!