Ja, saj je lepa – ampak zakaj tako draga?!
Malo bom pohujšljiv. Saj ne da bom govoril tiste grde besede ali prešel kar naravnost na trdo erotiko – ne, to bognedaj! Ampak na teh resnih straneh, polnih globokih misli in spogledovanja z umetnostjo v njeni najbolj kristalni obliki ... ja, na takih straneh je res en velik greh omeniti, da nekdo bolj malo bere. Takole, povprečno malo, bom rekel. In da hodi na stranišče z Lady in Playbojem. Za na morje mu pa žena spakira nekaj robe iz knjižnice, ampak za več kot pol poglavja tako ali tako ni nikoli časa.
Vse to je zelo nehvale vredno, strinjam se. Da pa ta človek ob vsem tem piše knjige in od tega občasno celo prav v redu živi ... a jebi ga! bi rekel neki moj prijatelj – res ni pravice na tem svetu!
Ampak jaz sem čisto zares bolj take sorte pisec. Dokaj šlampast. Bolj na hojladri. Brez najmanjših ambicij po globinah. Tisti, ki gre v zidanico, in dokler je še kaj cvička v sodu ali pri sosedih, mu tudi ni problem v enem mesecu napisati dokaj debelo knjigo. Ampak tako je to, ljudje dragi – pa čemu sploh zganjamo neko silno umetnost okoli tako enostavne stvari kot je literatura?
Krasen posel za človeka brez domišljije. In z zidanico pod Gorjanci.
Aha, glede domišljije: to je ena velika sreča. Da je nimam, namreč. Kot je velika sreča, da imam slab spomin. Ampak res slab – soseda komaj spoznam na hodniku. Je pa res, da ga zelo poredko srečam.
In ker nimam domišljije, se mi mora vsebina knjige pač najprej zgoditi. Potovanja, sem že kdaj ugotovil, so zelo primeren in užitkov poln začetek ustvarjalnega procesa. Ko je treba vse tiste množice krajev, ljudi, dogodkov in utrinkov spraviti v neki red, pa to čudovito postori slab spomin. Kar sem pozabil, zagotovo ni vredno knjige. Kar je ostalo, pa bo ravno dovolj – in dovolj pomembno – za tistih par sto strani.
In še nekaj je pri tem res pravi blagoslov: nikoli, ampak res nikoli, se nisem imel za umetnika. Še manj za pisatelja. Društvo tovrstno pametnih čudovito shaja brez mene in jaz jih zaboga res še nikoli nisem pogrešal. Študiral in sfaliral sem novinarstvo in to so bila res zelo smiselna leta – res, koliko žurov in luštnih študentk na kupu! Kaj več mi pa tista leta na srečo niso dala, če odmislim izdatne učne ure iz marksizma. In me torej tudi pokvarila niso.
Moja kariera pisca se je tako porodila iz potovanj in novinarstva. To sem pa res z užitkom delal, oboje. Knjige pa so postale po stotinah časopisnih reportaž le logičen naslednji korak. Pravzaprav: sedem njih. In osma, ki je že napisana in čaka pred tiskarno na jesenski izid.
Je pa nekaj po svoje hecno: z vsakim letom, se mi zdi, postajam bolj neresen. Le zafrkavam se še, iz drugih, sveta in predvsem iz sebe. In z vsakim letom – da, tudi to! – se zdim sam sebi bolj zadovoljen. Nekako bolj popolnjen. Prav zaradi vseh teh štosov in hahljanja, skozi katera vse bolj z veseljem gledam na življenje. Ki ga nekateri tako hudičevo resno jemljejo. In tako neverjetno pomembni so. In globoki in pametni in od boga poslani, umetniki, pisatelji, ustvarjalci ... pa, krščenduš, ljudje dragi: saj ne vem, je to od vročine, vseh tistih puščav in džungel in nagih zamork pa še kakšne občasne gliste za romantičen plemenski zajtrk – ampak jaz vseh teh silnih pomembnosti ne morem več povsem resno jemati. Z literaturo vred ne. Letos (in že nekajkrat prej) mi je daleč najljubša knjiga Trije možje v čolnu. Kako enostavno: le eno tako pošteno branje in pol soda cvička rabi človek – in ni vrag, da ne bi bil kdor koli že sposoben napisati tudi knjigo!
Bi pa vseeno le dodal: sem pa v tem svojem delu, pisanju, pošten. Absolutno pošten. Občasno sicer poslušam, kako da sem se pokvaril in kako da mi gre le še komerciala po glavi – in to zagotovo tudi od ljudi, ki bi dušo prodali hudiču, da bi lahko preživeli od dela, v katerem hkrati tudi tako do popolnosti uživajo. A pri vsem skupaj res ne gre za komercialnost, čeprav je le fino in se ne počutim krivega, če uspem otrokoma od svojih honorarjev občasno kupiti kakšen kos salame. Gre za to, da me je bog blagoslovil z dokaj enostavnim umom, ki pa se sočasno prav lepo prilega željam in potrebam čudovitih in preprostih množic. Pač – živim njihove sanje in jih potem razprodajam za drobiž. A očitno nas je veliko, teh sorodnih in nekompliciranih, nepomembnih ljudi. Ki jim tudi skozi knjige prinašam kraje, ki jih nikoli ne bodo videli. In živim hrepenenja, ki jim morda nikoli ne bodo dana.
In tako nas je en kup zadovoljnih, nekateri pa z užitkom tudi pljuvajo.
Pa če to ni nekaj res lepega!
Zvone Šeruga je avanturist, popotni fotograf in svobodni novinar. Je avtor sedmih potopisnih knjig, oktobra izide njegova nova knjiga Nazaj v Afriko.