Jedrt Maležič: »Dvolikost je danes in od nekdaj vsenavzočna.«
Proza Jedrt Maležič (1979) velja za provokativno, nekonvencionalno in angažirano, avtorica pa za jezikovno izbrušeno mojstrico kratkih zgodb. Da žanr kratke zgodbe obvlada, je dokazala že s prvencem Težkomentalci (2016) in nato še z zbirko Bojne barve. Z obema je zbudila pozornost bralcev in kritikov. Prva je bila nominirana za najboljši prvenec, druga za nagrado novo mesto. Sledili so trije romani Vija vaja ven (2018), Napol morilke (2021) – zanj je bila nominirana za nagrado kresnik – in Križci, krožci (2022). Povod za pogovor je njena nova zbirka 24 kratkih zgodb z naslovom Dvoliki, kar lahko razumemo na vsaj dva načina.
Jedrt Maležič
Dvoliki
Goga,
2023, t. v., 201 str., 27,90 €, JAK
Bukla: Ste imeli v mislih določen cilj, ko ste izbirali zgodbe za to zbirko? Kaj je rdeča nit?
Maležič: Morda sem z zadnjo zbirko glede na svoje prejšnje knjige še najbolj razgibana pri izbiri likov, tem in prizorišč. Tako so zgodbe precej raznolike, ni več navzočnosti izključno prvoosebne pripovedovalke, pa tudi nemara ne toliko angažirane note (ta je kvečjemu v podtalju). Občutek imam, da sem si med sestavljanjem zbirke končno dovolila oddaljitev od tirnic, zato je pravzaprav edini cvirn, na katerega sem bila zares pozorna pri odmotavanju celote, ta, da literarne osebe okolici kažejo nepristno obličje, naj bo nalašč ali nezavedno, nadevajo si maske in so v tem včasih precej prozorne.
Bukla: Zakaj naslov Dvoliki?
Maležič: Nerada podcenjujem svoje bralce. Nisem jim želela podtakniti vrednostne sodbe, zato sem se ognila besedi 'dvolični', ki vsebuje neprijetno konotacijo na hinavščino, licemerstvo, nekakšno pridobitniško sprenevedanje. Moji liki se večinoma še sami ne zavedajo, da so 'dveh oblik' – z eno se istovetijo v družbi, druga pa je pristnejša in dostikrat skrita njim samim. Vsi imajo nekakšno slepo pego, mrtvi kot, kjer se ne vidijo takšnih, kot jih pozorni bralec. Ko sem si zamislila naslov, pa niti še nisem vedela, da je beseda 'dvolik' celo v slovarju knjižne slovenščine! Razlog več za njeno obuditev.
Bukla: Je te zgodbe spodbudila kakšna konkretna izkušnja?
Maležič: Ne da bi vedela. Nekatere od zgodb sem imela že dolgo shranjene v mapi z naslovom Še ne, torej »še neobjavljeno«, saj se mi niso vklopile v nobenega od konceptov predhodnih pisanj. Ogledovala sem si jih več let in poskušala doumeti, kaj jim je skupno, da ne bi šlo le za odpadno gradivo – potem bi bil naslov lahko kvečjemu Kompost, kar ni bil moj cilj. Spet druge zgodbe pa so nastale šele po tistem, ko sem razvozlala, kaj želim doseči in kateremu cvirnu bom sledila. Tako sem naposled pri precej starejših zgodbah dodelovala poanto ali like, dokler se niso ujeli s preostalimi. Če naj odgovorim na vprašanje, pa je dvolikost danes in od nekdaj tako vsenavzočna, da nisem imela pretiranih težav z iskanjem navdiha.
Bukla: Vašo prozo predstavljajo kot glasno, udarno, brezkompromisno. Se s tem strinjate?
Maležič: Ne vidim se tako, kot me vidijo drugi, pravzaprav sem kar lepo udomačena. Toda v duhu Dvolikih – morda je ravno to moja slepa pega, kdo ve. Najbrž je z glasnostjo tako, da se ob njej subtilnost izključuje, zato tega niti ne razumem kot poseben kompliment. Udarno preglasi večplastnost, tudi to ni nekaj, s čimer bi se človek prav dičil. V luči tega, da je brezkompromisnost po mojem prej stvar mojih leposlovnih junakov kakor mene same v zasebnem življenju, bi rekla, da moja proza ne pove prav dosti o meni kot človeku, ne istovetim se s svojimi liki. Tako da se sploh ne obremenjujem s tem, kaj naj bi bilo tako udarnega – morda izbira tematik, morda slog? Pišem pač zgodbe, ki si jih želim brati, o junakih, ki me večkrat zabavajo, in glede na slabo finančno donosnost pisanja pri nas sem sklenila, da si bom ob tem vsaj dala duška.
Bukla: Liki preigravajo številne jezikovne registre. Kje se napajate z njimi?
Maležič: Oh, besede so vsepovsod, bombardirani smo z njimi. Če jih ima človek količkaj rad, se rad z njimi tudi poigrava in jih premetava. Upam, da imajo moji tokratni liki vsak svoj glas, in resnično se vsakič pred začetkom pisanja trudim zaslišati, kako bi zveneli. Včasih mi je v pomoč prevajalski poklic, ko iščem, kako bi kdo spregovoril, saj so pred menoj in uspešneje to odkrivali mnogo bolj nadarjeni pisci v mnogih jezikih. Vendar pa je bistvo v tem, da rada prisluškujem govorici okolice in jo včasih posnemam na načine, ki me fascinirajo, kombiniram izraze z raznih področij, slojev, kakšne si tudi gladko izmislim in v tem uživam. Opazim takšne stvari, kot so nižji registri, pozabljeni izrazi, neologizmi. Všeč so mi, zato se zna zgoditi tudi, da z njimi pretiravam. Ni priporočljivo, saj to zlahka zamegli vsebino.
Bukla: Ali literatura lahko razbija predsodke?
Maležič: Lahko jih razbija ali vceplja! Naivno bi bilo domnevati, da smo avtorji brez predsodkov in da se naša ozkost ne more prenesti na bralca, zato bi odgovorila diplomatsko: leposlovje zame ni stvar moraliziranja, v najboljšem primeru širi obzorje, ni pa dolžno služiti ali terjati pokorščine. Čar vsakovrstne literature je ravno v tem, da si jo odmerjaš sam, da je žogica pri tebi – zapreš knjigo, ko je imaš dovolj, izbereš drugo, tudi to je nekakšna odločitev. Navsezadnje nisi dolžan prisluhniti. Sam izbiraš, ali te bo pritegnilo vedeti več o svetu, ki ga pred tabo snuje pisateljica. Nemara je ta svet zate nevzdržen, mrzel, krut. Povzdigovanje na moralni tron tukaj ni na mestu – prej bi rekla, da gre za pustolovščino.
Bukla: O čem bi si še želeli pisati?
Maležič: Načrtujem roman, za katerega bom potrebovala dlje časa, in vsekakor bo tema zame čustveno zahtevna, četudi me neposredno ne zadeva – ženska neplodnost oziroma ta neuklonljiva človeška želja po reprodukciji. Ta me bega že vse življenje, in načeloma rada pišem o stvareh, ki mi vzbudijo mešane občutke. Tako imam občutek, da si med pisanjem sproti urejam misli, večkrat nasprotujoče si argumente pa postavim v (resda izmišljen, a recimo temu realističen) kontekst. Zato sem tudi vselej na preži za odzivom bralcev na svoje pisanje, saj ta vselej prinaša nov vidik, nov zorni kot.