Kaj od »tam spodaj« je v zadnjem času izšlo tudi pri nas?
Avstralija, neznana južna dežela (terra australis incognita), povsem ločena od ostalih delov sveta, šesta največja država, ki edina sama zaseda svojo celino, je s staroselci poseljena že 40.000 let, britanski kaznjenci pa so jo začeli naseljevati šele konec 18. stoletja. Kljub ohranjanju trdnih vezi z nekdanjo matično deželo, Veliko Britanijo, v mnogih stvareh Avstralija kaže svojo drugačnost in edinstvenost. To velja tudi za polje literarnega ustvarjanja, saj so (če izvzamemo prvo »zaporniško prozo« in zgodnja dela, ki so nastajala še po evropskih načelih) Avstralci zelo kmalu vzpostavili samosvojo in prepoznavno literarno tradicijo, ki je spočetka zagovarjala novo nastajajočo nacionalno identiteto in se v celoti odmaknila od takrat pogoste angleške romantike.
Prvi pravi avstralski literarni junak tako izhaja iz delavskega razreda in je redkobeseden, samosvoj, fizično močan, torej tak, kot še danes razvnema domišljijo sodobnih bralcev. Sčasoma pa so razvili tudi značilno oblikovane kratke zgodbe, bogato sodobno avstralsko domorodsko književnost in raznolika multikulturna literarna besedila, ki odražajo evropske korenine številnih avstralskih ustvarjalcev. Poglejmo, kaj od naštetega smo lahko v zadnjih nekaj letih brali tudi v slovenščini.
Veliko prevodov iz oddaljene dežele »tam spodaj« smo k nam dobili po zaslugi založbe Miš, v kateri so pravkar izdali provokativni sodobni roman Klofuta avtorja Christosa Tsiolkasa, ki zase pravi, da ni »Avstralec, niti Grk, da pravzaprav ni nič«, je pa za Klofuto prejel glavno nagrado Commonwealt Writer\'s Prize 2009 in bil nominiran tudi za Bookerjevo nagrado. Če upoštevamo njegov prejšnji roman, ki se loteva nasilja v Evropi, kot ga vidi avstralski popotnik (Dead Europe, 2005), in Loaded, pripoved o seksu in drogah iz leta 1995, je Klofuta njegov že najmanj tretji roman, v katerem razmišlja o nacionalnih identitetah in odslikava življenje srednjega sloja v enaindvajsetem stoletju. Zgodba Klofute je podrobneje predstavljena med tujim leposlovjem v tej Bukli na str. 5, zato si več o njej preberite tam.
Tradicijo kratke zgodbe, ki je bila v Avstraliji najbolj priljubljena oblika starejših pisateljev, je sčasoma skoraj v celoti nadomestil roman, vendar ima skoraj vsak sodoben avstralski pisec še vedno vsaj eno zbirko kratkih zgodb. Antologijo avstralske kratke proze Kenguru na plaži (Miš, 2006) je zbrala in uredila Katarina Mahnič. V njej je predstavila nekaj najvidnejših še živečih pisateljev in pisateljic, ki z zdravo mešanico tragike in humorja obravnavajo vsakodnevne stiske in osamljenost modernega mestnega človeka, ponižanje domorodcev, brezposelnost, naravne nesreče in otipljivo navezanost na svojo deželo.
Ko se iz avstralskega srednjega razreda premaknemo k sodobnemu žanrskemu romanu, se hitro srečamo s Kerry Greenwood (1954), rahlo čudaško pravnico, ki duhovite zgodbe s primesmi detektivk že dolga leta piše tako za ženske kot moške in jo tudi pri nas poznamo po zbirki Dnevno sveže. V njej je letos poleti izšel roman Zemeljski užitki (Miš, 2010), namenjen vsem, ki cenijo inteligentno, zabavno in spretno napisano prepletanje različnih življenjskih zgodb, toplina in sončnost glavne junakinje, pekovke Corinne pa prepričata tudi zahtevnejše bralce. V isto zbirko sodi tudi lani nagrajeni kriminalni roman Prevarane slasti. V slovenščini so izšle tudi njene detektivske zgodbe za otroke: Trizobo bodalo, Tavajoča ikona in Nevarnost – Ne vstopaj (vse v zbirki Krimči, založba Miš).
Mladinski in otroški literaturi se je zapisala tudi Sonya Hartnett (1968), ki jo štejejo med »najpomembnejše avstralske avtorice sedanje generacije« in je za svoje ustvarjalno delo med drugim prejela tudi častno nagrado »Astrid Lindgren Memorial Award« za leto 2008. V kar dveh knjigah smo jo minulo poletje lahko prvič spoznali tudi pri nas. Mladinski roman Srebrni osliček (Piano, 2010) postavi bralca v vojni čas in preseneti s svojo večplastno zgodovinsko obarvano zgodbo o dobroti in prijateljstvu. Osrednja zgodba pripoveduje o mladem britanskem dezerterju, ki pred grozotami vojne iz Francije beži proti domu, vendar ima nesrečo in se mora zateči v gozd, kjer ga srečata sestrici Marcelle in Coco, ki začneta zanj skrivaj skrbeti in mu prinašati hrano. V zahvalo jima vojak pripoveduje zgodbe, v katerih je vedno v ospredju pogumna, požrtvovalna in zvesta žival – osel. Njen drugi roman Metulj (Miš, 2010) pa je »briljanten \'cross over\' portret ranljivosti in frustracij v obdobju zgodnje adolescence in predstavlja metaforo za odraščanje, ko je treba sprejeti odgovornost za svoja dejanja, se soočiti s svojimi strahovi in se sprejeti takšnega, kakršen si,«, je v obsežni spremni besedi zapisala profesorica Dragica Haramija. V popolnem življenjskem kaosu se mora najstnica Rozina kot gosenica – prek faze bube – čisto sama preobraziti v čudovitega metulja in uresničiti svoje potenciale. Avstralska pisateljica je ta roman namenila tako mladim kot tistim starejšim, ki se s posebno občutljivostjo spominjajo negotovega dozorevanja.
Izlet v čas odraščanja pa predstavlja tudi zadnji roman Tima Wintona, Vdih (Miš, 2009), ki nas postavi v divji, redko poseljeni del zahodne obale Avstralije, od koder avtor, ta trenutek eden bolj priljubljenih sodobnih romanopiscev, tudi sam prihaja. Nadebudna fantiča Pikelet in Loonie v bližnji reki vsakodnevno tekmujeta v potapljanju na dah, ko pa odkrijeta divjo morsko obalo, kjer razpenjeni valovi butajo v skale, jahajo pa jih neustrašni mladci na deskah, je njuna usoda zapečatena. Svoj čas poslej namenjata le še deskanju na oceanu, skrivnostni, nekoč profesionalni deskar Sando pa sčasoma postane njun mentor. Neobičajno prijateljstvo se podre, ko Sando bolj drznega od mladcev vzame s sabo na potovanje in se drugi zaplete s Sandovo lepo ženo. Divji zaključni preobrat se prebere v enem vdihu. Roman je med drugim prejel tudi najprestižnejšo avstralsko literarno nagrado Miles Franklin 2009. Z Wintonovo prozo smo se v slovenščini prvič srečali pred nekaj leti, ko sta v obdobju nekaj tednov izšla kar dva njegova romana. Jezdeci (Miš, 2006) je zgodba o potovanju, iskanju resnice, ljubezni in iskrenosti. Mladi Avstralec Scully, tipičen avstralski literarni junak, delaven mož, je s svojo majhno hčerko Billie in razvajeno ženo Jennifer dolgo potoval po Evropi, da bi Jennifer končno našla samo sebe. Tako v Parizu kot v Grčiji in v Londonu je Scully trdo garal in se gnal za preživetje družine, Jennifer pa se je preizkušala enkrat v slikanju, drugič v pisanju pesmi, vendar za nič od tega ni bila posebej nadarjena. Potem pa se je v irskem gorovju zaljubila v staro hišico med hribi in prepričala Scullyja, da bi tam začeli novo življenje. Scully je, v želji, da bi osrečil ženo, ostal na Irskem in začel s prenovo hiške, Jennifer pa se je s hčerko vrnila domov, da bi prodala skupno premoženje. Potem pa se je vse skupaj zapletlo. V drugem romanu, Hiša na Ulici oblakov (Mladinska knjiga, 2006), pa se srečamo z zgodbo, ki povezuje realni in nadnaravni svet in pred nami razpre srce in dušo dveh družin pod isto streho. Njuni člani so v mnogih letih izpostavljeni številnim bridkim pripetljajem, vseeno pa nas avtor z uporabo svojevrstnega humorja, simbolike in prispodob pripelje do razmišljanja o lastni identiteti in pripadnosti, na razvoj zgodbe in junakov pa vpliva tudi vsenavzoča aboridžinska kultura.
Sally Morgan (1951), eno najbolj priznanih avstralskih aboridžinskih umetnic in pisateljic, smo lahko spoznali v čustveni, prvoosebni avtobiografsko obarvani trilogiji V objem korenin (Miš, 2008). V njej predstavlja življenjske zgodbe treh generacij, kot jih je doživljala sama ali skozi pripovedovanje drugih. Zgodbe o iskanju svojih korenin, odkrivanju lastne identitete in porekla, integracije v socialno okolje in priznavanje aboriginske skupnosti in kulture so pretresljive, hkrati pa predstavljene z obilico humorja in ironije. Prvič spregovori o preteklosti aboriginov ob stiku dveh kultur. Resnična zgodba o življenju avstralskih staroselcev in pobegu treh deklic čez puščavsko divjino je tudi Zajčja ograja (Eno, 2008) avtorice Doris Pilkington, ki pripoveduje zgodbo svoje matere Molly, ene od treh deklic, ki so jih iztrgali iz domače skupnosti v jugozahodni Avstraliji in jih namestili v belski zavod. Presunljiv opis poguma in vztrajnosti deklic, ki iz zavoda pobegnejo in se po kruti avstralski puščavi peš vrnejo domov, je bil leta 2001 tudi ekraniziran v režiji Philipa Noycea. V mešanem okolju je odraščala tudi Meme McDonald, ki je svoj avtentični aboridžinski roman Ljubezen kot voda (Miš, 2009) postavila v osrčje avstralskega rdečega centra, v Alice Springs, kjer težko najdeš vodo, lažje pa samega sebe. Zgodba drzno raziskuje meje med črnim in belim prebivalstvom (belopolta Cathy se zaplete v ljubezensko razmerje z Jayem, ki je aboriginskega porekla), prepletenost različnih kultur pa usodno vpliva na mlada življenja v iskanju njihove lastne identitete. V kompleksno ljubezensko zgodbo so vključeni številni odlomki, ki govorijo o kulturi aboriginskih plemen in jasno kažejo njihovo povezanost z zemljo. (»Tam, od koder prihajam, je zemlja naša mati. Zemlja poseduje ljudi in ne obratno, kakor se zdi, da razmišljate vi.«)
O srečanju dveh različnih kultur govori tudi Pokrajina slovesa (Miš, 2010), predzadnji roman priljubljenega avstralskega romanopisca Alexa Millerja (1936), za katerega pravijo, da je najinteligentnejši in najbolj brezkompromisen med avstralskimi pisatelji in je v zadnjih letih na višku svojih ustvarjalnih moči. Kot že v nekaterih njegovih prejšnjih delih Potovanje v kamnito deželo (Miš, 2007) in Zvestobe in zaveze (Miš, 2008) se tudi tokrat srečata precej različna človeka. Utrujeni nemški zgodovinar Max Otto po nedavni smrti žene potrebuje nov motiv za življenje, saj čuti, da pešajo tudi njegove ustvarjalne moči. Ona pa je Vita McLelland, energična aboriginska profesorica na obisku v Berlinu, ki prepričljivo sesuje zadnji Ottov referat o vztrajnosti fenomena masakra v človeški družbi. Njuno kasnejše prijateljstvo usodno vpliva na Maxa in ga pripravi na dolgo avstralsko potovanje in nova srečanja (predvsem z njenim stricem, starešino Dougaldom Gnapunom), ki preobrnejo njegovo življenje in mu dajo nov smisel ter možnost za spravo s samim seboj in z nemško preteklostjo.
V času, ko je Ljubljana svetovna prestolnica knjige, je Slovenijo v okviru festivala Fabula obiskal tudi uveljavljen avstralski pisatelj, zgodovinar in filmski režiser Richard Flanagan (1961), rojen na Tasmaniji in poročen s hčerjo slovenskih emigrantov. S čvrsto in razgibano prozo v svojih delih že dolga leta teži k razkrivanju in spoznanju resnice. Deluje kot ekološki aktivist, borec za pravice istospolno usmerjenih in si prizadeva za razkritje avstralske rasistične preteklosti. V prvencu Smrt rečnega vodnika (Cankarjeva založba, 2003) lirično nadgradi svojo izkušnjo priložnostnega dela rečnega vodnika in glavnega junaka, mladega Aljaža, ki je slovenskega rodu, postavi pred težke preizkušnje. Kritika je zaradi neločljivega prepleta zgodbe in čudovite pokrajine knjigo označila za tasmanski magični realizem. Tudi v drugem romanu, Plosk ene dlani (Študentska založba, 2010), ki je pred kratkim izšel v sklopu programa LSPK Knjiga za vsakogar, avtor prek osebne zgodbe raziskuje usodo Slovencev, ki so se po letu 1945 zatekli v Avstralijo. V središču je družina Baloh, oče Bojan, hčerka Sonja in mati Maria, ki nekega večera zapusti družino ter odide v snežni metež. Roman govori o težkem življenju slovenskih emigrantov, ki v tujem svetu poskušajo najti upanje in odrešitev skozi ljubezen, po njem pa je Flanagan posnel tudi film. V slovenščini pa imamo tudi njegov odlični roman Neznana teroristka (Miš, 2008). Gre za privlačno pisano zgodbo o barski plesalki Pupi, ki ponoči vznemirja moške, podnevi pa živi vsakdanje življenje, dokler ne sreča eksotičnega moškega, za katerega se izkaže, da naj bi bil povezan s terorizmom. Kmalu tudi njo osumijo kriminalnih dejanj in njen mali svet trči ob medijsko vesolje, ki iz nje na vsak način želi narediti teroristko. Pisatelj skozi svoje romane ugotavlja, da je bistvo življenja ljubezen. »To je vse, kar imamo, in se ne more pripeti k nobeni ideologiji. Tako je tudi s sprejemanjem lastne zgodovine.«
Poleg edinega avstralskega Nobelovca Patricka Whita (1912–1990), čigar literarne mojstrovine že dolgo prevajajo v slovenščino, nazadnje Voss (1994), Tetina zgodba (1998) in Zadeva Twyborn (2001), je eden bolj prepoznavnih piscev iz dežele »tam spodaj« gotovo tudi Peter Carey (1943), edini Avstralec, ki je dvakrat prejel bookerja (Oscar and Lucinda, 1988 in True History of the Kelly Gang, 2001) in bil nazadnje zanj nominiran tudi letos za svoj najnovejši roman Parrot and Olivier in America. Za sedaj edini od njegovih šestih romanov, ki ga lahko beremo v slovenščini, je Tatvina, ljubezenska zgodba (Modrijan, 2007), ki v stilu srhljivke s svojim gibkim in neposrednim slogom razkriva vprašanja izvirne ustvarjalnosti in ljubezni. Skrivnostna ženska bankrotiranega slikarja potegne v vrtinec prevar in mednarodne trgovine s ponaredki. Prevod njegovega zadnjega romana pa lahko, po besedah založbe Modrijan, pričakujemo že pred prihodnjim poletjem.
Ta dokaj obsežen pregled prevodov iz zadnjih nekaj let lahko sklenemo z ugotovitvijo, da po zaslugi nekaterih angažiranih založb in seveda prevajalcev, ki jim je vsem blizu peta celina, njena neukrotljiva pokrajina in prebivalci, lahko tudi v slovenščini beremo o skoraj vseh avstralskih žanrih in pobliže spoznamo različne literarne pristope in dela mnogih uveljavljenih avstralskih pisateljev.