Kaj se obeta slovenskemu knjižnemu založništvu
Pred dnevi so me povabili na Nacionalni svet za kulturo, da bi spregovoril o stanju slovenskega knjižnega založništva in posledicah draginje zanj. Nekako takole sem jim na začetku predstavil trenutne razmere in morda bodo zanimale tudi redne bralce Bukle.
Pred nekaj manj kot desetimi leti je bilo na naslovnici revije Bukla predstavljenih deset žensk, aktivnih članic sicer neformalnega, a vse do danes dejavnega kluba z zabavnim imenom: »knjižne izdajalke in preprodajalke«. Vseh deset portretirank je bilo takrat redno zaposlenih v različnih založbah. Kaj pove pogled na to naslovnico deset let kasneje? Šest jih je odšlo iz neposrednega založništva, dve sta nekaj let pred upokojitvijo, dve pa za zdaj še delata v njem.
To je tudi lepa (in žalostna) ilustracija sedanjega stanja slovenskega knjižnega založništva. V zadnjih desetih letih je na naših tleh nastala komaj kaka pomembnejša knjižna založba, veliko pa jih je prenehalo delovati. V panogo je prišlo prav malo novih kadrov, veliko pa jih je iz nje odšlo. Splošni mediji knjigam in branju posvečajo vse manj pozornosti, knjižni dogodki pa izginjajo tudi iz javnega življenja. Založniška dejavnost v zadnjih petnajstih letih beleži tudi poslovno upadanje, razen izjem, kot je bilo lansko leto, ki je z boni dalo nekaj začasnega pospeška tudi prodaji knjig. Boni so se sredi lanskega leta iztekli, jesen je minila v zadnjih hlapih optimizma, letošnje leto pa že beleži trd pristanek, ki se bo – če ne bo kakih spodbujevalnih ukrepov – nadaljeval tudi v prihodnosti.
Ključni vidiki spremenjenih družbenoekonomskih okoliščin, ki smo jim priča v založništvu, so podobni v skoraj vseh panogah, a nas zanimajo knjige, zato si težave poglejmo tukaj:
- Inflacija; ta je v zadnjem letu vsaj za desetino razvrednotila dosedanji korpus izdanih knjig. Za razliko od ostalih materialnih dobrin imajo knjige na platnici odtisnjeno ceno, zato že izdanim knjigam ni mogoče preprosto dvigniti cene, kot je praksa pri drugih izdelkih splošne potrošnje. Breme inflacije tako ob dvignjenih stroških ostaja založnikom.
- Inflacija, drugič; dvigovanje cen splošne potrošnje povzroča tudi povečan pritisk na plače in honorarje v založništvu, kar povzroča dodatne obremenitve te dejavnosti ter otežuje njen tehnološki razvoj, vlaganje v nove in primerljivo plačane kadre, zmanjšuje sredstva za promocijo itn.
- Dvigovanje cen surovin in splošno dvigovanje proizvodnih stroškov; založništvo ima za razliko od drugih kulturnih panog (film, gledališče itn.) za osnovo fizične izdelke (knjige) in iz njih izhajajoče dodatne izzive: dvigovanje cen papirja (tudi za sto odstotkov v zadnjem letu), dvig cen drugih materialov, potrebnih za končni izdelek, od barv, kartonov, lepila itd., dvig cen poštnih storitev in pogonskega goriva itn. Vse to prispeva k temu, da so se cene produkcije knjig povišale tudi za polovico, kar pomeni za prav toliko zmanjšan prostor za ustvarjanje dodane vrednosti pri prodaji knjig.
- Cenovna neelastičnost knjige; že majhni dvigi prodajnih cen knjig lahko zelo negativno vplivajo na njihovo prodajo. Pomemben vidik je namreč družbeno dojemanje cene (vrednosti) knjige – te so v očeh splošne javnosti praktično vedno interpretirane kot predrage. Včasih je veljalo, da je cena dvajsetih evrov za knjigo še sprejemljiva, zdaj se realne cene bližajo tridesetim evrom, nekatere založbe so z letošnjimi novimi izdajami segle še višje. To pomeni, da bomo založniki trčili ob novo psihološko mejo pri kupcih. Jo bomo lahko premostili?
Ob dejstvu, da je Javna agencija za knjigo v letu, ko se bo Slovenija predstavila kot častna gostja v Frankfurtu, dobila za podporo domačim programom slabega pol milijona evrov manj sredstev kot preteklo leto, sem možne javne ukrepe za ohranjanje in krepitev založništva razdelil na posredne, neposredne in strukturne.
Posredni ukrepi:
- Spodbujanje informiranja oziroma promocija branja in kupovanja knjig: a) taka je bila denimo kampanja Nazaj v knjigarne spomladi 2020 in posebna številka revije Bukla, ki je bila priloga dnevnih časopisov Delo, Večer in Primorske novice; b) Islandci imajo model, po katerem vsa gospodinjstva vsako jesen prejmejo publikacijo z vsemi do tedaj izdanimi knjigami; c) smotrno bi bilo podpirati medijske vsebine, namenjene novim knjižnim izdajam.
Neposredni ukrepi:
- Knjižni/kulturni boni za posebne skupine; glede na to, da je informacijska tehnologija za uporabo bonov postavljena, se lahko brez velikih težav določijo specifične ciljne skupine in se jih s pomočjo bonov spodbudi h kupovanju knjig. Uporaba bi morala biti omejena na slovenske knjige. Ciljne skupine so lahko na primer mladostniki ob dokončanju osnovne oziroma srednje šole/gimnazije, ob dopolnjeni polnoletnosti, vpisu na fakulteto, diplomi itn., torej tista prelomna obdobja, zaradi katerih množično izgubljamo bralce in kupce knjig.
- Stabilizacija knjižničnega odkupa; sredstva za to dejavnost so se začela zniževati, kar bo postopoma vodilo tudi v znižan doseg knjižnic, ki pomenijo osnovni dostop številnih Slovencev do knjig.
Strukturni ukrepi:
- Spodbuda za zaposlovanje mladih kadrov v knjižnem založništvu; npr. s sofinanciranjem nekega dela njihovega osebnega dohodka skozi neko obdobje.
- Uredniki kot družbeno priznani nosilci knjižne dejavnosti; urednik je izginjajoč poklic, v marsičem vezan na tržni učinek prodajanih knjig, tudi tistih, ki so javno podprte; z javno podporo ohranjanja tega poklica tam, kjer deluje v okviru založniških standardov, bi se dvignila raven izdanih domačih in prevodnih knjig. (Letos se bo tudi zaradi tega začela podeljevati nagrada Nede Pagon, glej str. 21.)
Slovensko knjižno založništvo je robustno. Ne glede na razmere ga bo določen del preživel, nekaj pa je gotovo: čez deset let nobena od članic že omenjenega ženskega kluba ne bo več delala v knjižnem založništvu.