Kapo in bundo
Majda Koren
Kapo in Bundo
risbe: Damijan Stepančič
KUD Sodobnost International, zbirka Karjola, 2020, t. v., 54 str., 19,90 €, JAK
Naj bo že na začetku jasno: Majda je legenda. Pozna in čisla jo staro in mlado. Učiteljica razrednega pouka po izobrazbi je imenitna pisateljica, urednica Župce, spletnega časopisa za mularijo, dolgoletna sodelavka revije Ciciban, scenaristka, kolumnistka, računalniška frikica, ki je pisala blog že na prelomu tisočletja, v času, ko se je večina današnjih, s slavo ovenčanih blogerk šele dobro rodila, mama, zagovornica varne rabe interneta in tako naprej.
Mlajši bralci so posvojili njene slovite Mici iz drugega a (MK, 2009, 2017, 2020), Mala pošast Mici (MK, 1994, 2014, 2015, 2017, 2019), Mici v mestu (MK, 1996) in Že spet ta Mici iz drugega a (MK, 2012, 2017). Nekoliko starejši so tiščali nosove v njen Župcin dnevnik (Karantanija, 2004), najstarejši pa so požirali njen roman Julija je zaljubljena lol (Karantanija, 2008) – mimogrede, a ste že slišali za metalepso oziroma prestop? Kar pobrskajte, kaj pomeni, zlasti v zvezi z Julijo.
Zaljubljeni Juliji je sledil roman Maj za vedno (Karantanija, 2009). Danes sta, kot se spodobi, Julija in Maj na omrežju fejsbuk zaročena. Za vedno. Lol.
Prejemnica nagrade Večernica 2006 (Eva in kozel, MK, 2006) in Levstikove nagrade 2011 (Mici iz drugega a, MK, 2009) je za radio prispevala lepo število pravljic za lahko noč in še danes ne gre v šolo brez črne beležnice, v katero si zapisuje raznorazne zadevščine, tudi lumparije.
Mogoče jo je ravno katera od njih navdihnila, da je leta 2014 prispevala besedilo za strip Inšpektor Jože (zbirka Strip, Mladika, 2014). Stripu je likovno podobo vdihnil ilustrator Damijan Stepančič, še ena legenda v slovenskem prostoru, ki je doslej zagrešil številne ilustratorske mojstrovine. Sam pravi, da ima strip »to možnost, da je zelo dinamičen, njegovo bistvo je v vzdušju, šele nato pridejo junaki«.
Pri inšpektorju Jožetu in njegovima trnoma v peti, Kapu in Bundu, to gotovo drži. Stripovske epizode so sprva izhajale v reviji Kekec in se že kmalu priljubile pri bralcih.
Neustrašen policijski inšpektor Jože po pripetljaju z Rdečo kapico iz Spodnje Šiške in še nekaterih amaterskih prigodah nabaše na majhni veliki ribi, dolgoprsta pujsa po imenu Kapo in Bundo. Prav ste prebrali, tega ne vpije mama za otrokom, ker je zunaj mraz, temveč gre za izkušena zmikavta, pred katerima nista varna ne kljuka na vratih ne lubje na deblu. Inšpektor Jože si z njima nakoplje nadure, saj jima niso tuji ne kraja ne goljufije ne preprodaja ne rabutanje sadja, še celo podedovan grad prodata, izkupiček pa lahkomiselno zafrčkata in končata na beraški palici, dokler se ju spet ne usmilijo v kehi.
V letošnjem letu dvojica vrača udarec v novi zbirki stripovskih zgodb. Tokrat sta še iznajdljivejša, do obisti prekaljena in zvijačna lumpa, ki jima nista sveta ne umetnost ne vesolje, kaj šele kaj drugega.
Zbirko sestavlja sedem odbitih detektivk, pri katerih so me v oči najprej zbodli naslovi, ki domišljeno aludirajo na znane filmske uspešnice, kot denimo Desert Rose (Puščavska roža), Titanik (Totenik), Big City (Velemesto), kultni Born to be Wild (Rojena za divjanje) in tako naprej.
Sladkosnedna Kapo in Bundo nista ravno bistra, zato jima lopovščine vsakič spodletijo, napovednik na zadnji strani knjige pa poleg njiju najavi še inšpektorja Jožeta, štrudelj in zaželeno bralčevo višino.
Poleg že omenjenih izvrstne stripovske podobe in utrganih zgodb v delu mrgoli hudomušnih besednih iger in posrečenih domislic, med drugim Bukla v zaporniški knjižnici, letališče Brrrrrnik, Jože in Ivanka v znameniti odročeni pozi na palubi Totenika, vesolje – »tam, kjer ni muh« – in še in še tega, kar odlikuje najboljše stripe.
Tatiča se nam kljub svojemu antijunaštvu priljubita, živalske detektivske prigode, kronane z zmagoslavjem pravice, pa kar kličejo k brrrrranju.