Knjiga o Radi
Boris Pahor, rojen 26. avgusta 1913 v Trstu, je eden najpomembnejših slovenskih pisateljev. Med prevodi njegovih del v mnoge jezike je na prvem mestu Nekropola (1967), avtobiografsko zaznamovano pričevanje o koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof. Pahorjev opus se sicer večinoma posveča Trstu. Večkrat so ga omenjali tudi kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost.
Nedavno, tik pred avtorjevim 99. rojstnim dnem, je pri Cankarjevi založbi izšlo Pahorjevo delo Knjiga o Radi. Gre za dnevniške zapise, ki so nastali med letoma 2009 in 2011; kot priča naslov, je središčno mesto, okoli katerega krožijo preostala razmišljanja, pisateljevo polstoletno sobivanje z ženo Rado.
Ob intimnejših zapisih, v katerih reflektira svoj odnos do družine in prijateljev (pisateljev), se Pahor v knjigi vedno znova vrača k osrednjim temam, ki tudi sicer zaznamujejo njegov obsežni literarni opus: ogrožena narodna oziroma jezikovna identiteta manjšine, taboriščna izkušnja, upor proti fašizmu, nacizmu in komunizmu ter pomen spominjanja. Avtorjevi pisavi je na splošno lastno »večno vračanje« – pogosto spreminja že napisano, tudi naslove del, posamezne izseke iz že objavljenih del vključuje v nova besedila ipd. Pri tem ne gre za ponovitve, temveč za vnovičen razmislek z nove, tako družbene kot osebne perspektive.
V tej luči je Knjigo o Radi mogoče brati kot »opombe pod črto«, s katerimi Pahor pojasnjuje oziroma dopolnjuje temeljna mesta svoje literarne in življenjske poti. Ena od travm, ki se mu je že zgodaj vžgala v spomin, je ponižujoča, razosebljajoča izkušnja italijanskega fašizma. Ko je bil star sedem let, leta 1920, je bil priča požigu Narodnega doma v Trstu. Po tem dogodku je dobila naslov tudi zbirka kratke proze Kres v pristanu (1959), ki je pozneje izšla v nekoliko predelanem ponatisu in s spremenjenim naslovom Grmada v pristanu (1972). V Knjigi o Radi avtor fašistično preziranje slovenskih ljudi označi kot »čisti rasizem« in obenem opozarja, da je zaradi zgodovinske pozabe to obdobje danes nevidno: »Tako se vede tudi italijanska demokratična politika, tako desna kot leva, v zvezi z zločini, ki jih je počel fašizem.«
Pahor o pozabi, ki je, kot pravi, pogosto hotena, v svoji zadnji knjigi zapiše: »Pozaba je torej \'velika črna luknja brez dna\', kamor strmoglavi spomin, vsak spomin.« A včasih tudi spomin ni dovolj; razčlovečenje koncentracijskih taborišč je bilo tako vseobsegajoče, da bi moralo – a zaradi naše nedoletnosti žal ni – povročiti premik v zavesti človeštva. Pahorja je ta premik za vselej izrinil na izvzeto mesto v družbi; izkušnje iz taborišč pa so pustile tudi neizbrisen pečat v njegovi prozi, najizraziteje v pričevanjskem romanu Nekropola (1967), v romanu Spopad s pomladjo (1978) pa pripoveduje o vrnitvi taboriščnika v življenje. A Pahor pri govoru o koncentracijskih taboriščih zahteva preciznost; v Knjigi o Radi tako zapiše: »To niso bila taborišča za uničevanje judovskih ljudi, ampak delovna taborišča za protinaciste.«
Takšna doslednost, ki zavrača vsakršno poenostavljanje, je značilna tudi za Pahorjevo razumevanje povojnega dogajanja, ki presega »rdeče-beli« dualizem. Leta 1966 je s podporo liberalnih demokratov ustanovil revijo Zaliv, ki je dve desetletji zagovarjala demokracijo in odklanjala režim ene stranke; skupaj z Alojzom Rebulo sta leta 1975 izdala brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa z intervjujem, v katerem je Kocbek prekinil uradni molk o povojnih pobojih domobrancev, zaradi česar je bil Pahorju za več let prepovedan vstop v tedanjo državo. Tudi v Knjigi o Radi se Pahor pogosto vrača k pesniku in h kritičnemu motrenju komunizma, a obenem nedvoumno zapiše: »Vendar se mi zdi zgrešeno kar naprej kazati na krivde komunizma in pri tem pozabljati na krivde in zločine kolaboracije.«
Kot rečeno, Pahor v svoji zadnji knjigi posebno mesto odredi svojemu odnosu z ženo Rado; z bralci sprva deli drobne impresije iz njunega vsakdanjega življenja, ki poteka »v ozračju harmoničnega in igrivega sožitja«, a tudi ženine napredujoče bolezni, ki ju slednjič loči. Prav ta odsotnost pa razpre globlji razmislek o njuni zvezi, ki je bila vedno podrejena pisateljevi strogi delovni disciplini. Kot kaže, je pri Pahorju najmočnejši ustvarjalni eros, čeprav se je včasih vnel tudi ob ženskah, ne le ženi. V njegovih zadnjih dnevniških zapisih osupljajo neuničljivi vitalizem, ostrina misli in brezkompromisno zagovarjanje (političnih) stališč.