Knjigarne vračajo udarec
Nekatere stvari so nam samoumevne in se jih zavemo šele takrat, ko jih ni več. Knjigarne so v tej kategoriji. Vemo, da so »tam«, da čakajo na naš obisk, da ponujajo kupe knjig, a to še zdaleč ne pomeni, da jih zato vsake toliko časa tudi obiščemo in tam kaj kupimo. Kako živijo, koliko knjig prodajo, kako vpliva nanje gospodarska situacija, to vse so vprašanja, s katerimi se podrobneje ne ukvarjamo. Dejstvo pa je, da če jih ne bomo obiskali niti mi, niti kdo drug, ne bodo mogle delovati in biti še naprej svetla točka v kulturni krajini posameznega mesta.
Predstavljate si, da se knjige preselijo povsem v spletni svet in večja slovenska mesta ostanejo brez knjigarn. Kako bi izgledala? Kam bi po nove slikanice in knjige peljali svoje otroke in/ali vnuke? Kje bi se v miru usedli ter prelistali novo knjigo ljubega avtorja? Kam bi se odpravili na predstavitev dela, ki se na tak ali drugačen način osebno dotika tudi vas? To so vprašanja, ki si jih ne zastavljamo, dokler se v obliki dejstev ne pojavijo pred nami.
Nekaj takega se je zgodilo v ameriškem mestu Nashville. Amazon je zmanjšal število kupcev v zidanih knjigarnah. Borders je zaprl svojo verigo. Manjše knjižne verige so ugotovile, da ne poslujejo dovolj dobičkonosno. Imele so dobiček, vendar niso imele dovolj dobička. In tako so se Nashvillčani nekega marčnega jutra leta 2011 zbudili brez knjigarn v mestu (govorimo o ožjem delu mesta z nekaj sto tisoč prebivalci, na obrobju je v okviru primestnih trgovskih centrov še vedno obstajal Barnes & Noble).
Treba je povedati, da Nashvillčani niso telebani. Nasprotno, mesto je kulturno živahno, v njem domuje kar nekaj založb, in tudi kupovanje knjig je tam nekaj cenjenega. A knjigarne znotraj mesta, torej tistega dela naselja, ki mu pravimo mesto, ker se lahko sprehodimo po njem in v njem kulturno ali kako drugače zaživimo, ni bilo več.
Je mesto brez knjigarne sploh še mesto? Nekaj takega so se vprašale tri gospe nekaj mesecev kasneje, ko so se dobile na kavi ter se pogovorile o tem, če bi morda one skupaj odprle knjigarno. Ena od njih je bila Ann Patchett, znana ameriška pisateljica, ki o vodenju knjigarne ni imela pojma. Imela pa je dovolj denarja za soinvesticijo v projekt in manjšo težavo; pravkar je izšel njen novi roman State of Wonder in pred njo je bila dolga turneja, zato bi morale vso operativo okoli odprtja knjigarne prevzeti preostali soinvestitorki. Preden so svojo kavo popile do konca, so si segle v roke. Dogovor je bil sklenjen, Ann Patchett pa je napisala svoj ček.
Med turnejo za promocijo romana je seveda omenjala tudi to, da bo še z dvema partnerkama odprla knjigarno. Neodvisno knjigarno. To je zbudilo pozornost medijev. Sledila so vprašanja, na katera sprva ni znala odgovoriti. A ob obiskovanju knjigarn med turnejo, je Ann Patchett govorila z mnogimi knjigarji, ki so z njo velikodušno delili male in velike skrivnosti svojega posla. Postala je vse bolj suverena, spoznanja pa je delila s svojima partnerkama.
Ko so odprle knjigarno, je bila ta velik uspeh. Na trenutke so komaj sledili povpraševanju, denimo takrat, ko je v znani televizijski oddaji voditelj gledalce pozval, naj si knjigo kupijo preko Amazona in mu je Ann Patchett instinktivno skočila v besedo in zavpila: »Ne! Ne! Ne na Amazonu. Naročite jo preko spleta pri knjigarni Parnassus Books in lastnoročno vam jo bom podpisala!« Ves vikend je v kleti svojega doma podpisovala svoje romane, svojo družino pa v logiki tekočega traku organizirala, da so jih pakirali in pošiljali na pot.
Morda so imele srečo. Morda so se Nashvillčani zavedli, kaj so izgubili, ko v mestu niso imeli več knjigarn. Morda še posebej radi podpirajo vse, kar je neodvisno. Morda so bile preprosto talentirane za ta posel. Vsekakor pa je knjigarna Parnassus Books dokaz, da se da upreti korporativnemu duhu sedanjosti. Amazon v rokah nima vseh kart. Imajo jih kupci.
Če je v knjigarni kaj, kar želite kupiti, pojdite tja, ne v običajno trgovino. »Svet spremenimo na ta način,« pravi Ann Patchett v svoji drobni knjižici The Bookshop Strikes Back, na katero sem naletel v neodvisni londonski knjigarni in iz katere povzemam to zgodbo, »da ga zgrabimo. Na ta način spremenimo tudi sebe.«