Knjige imajo vedno čas
Bambi je hodil po gozdu in bil sam. Mati je šla po svojih poteh, z Gobom in Felino se tistega dne niso srečali, gozd je bil velik, Bambi majhen. Takšne so bile okoliščine, v katerih je v moje življenje vstopila knjiga, Bambi pa je v stiski in nemoči poklical mamo.
Nenadoma je ob njem stal mogočni jelen in Bambiju prilival strah na bojazen in občudovanje na spoštovanje, ko je s trdnim glasom dejal: »Kaj jokaš? Ali ne moreš biti sam? Tvoja mati zdajle nima časa zate.«
Če kaj, mi je takrat postalo jasno, kar je razumel tudi Bambi: odrasli nimajo vedno časa za otroke. Knjige pa ga imajo.
Tako sem se začela družiti s knjigami. Majhnemu otroku so vse knjige velike (in tudi v resnici so knjige za otroke veliko večje od tistih za odrasle) in najbrž je bilo težko v postelji listati velikanske atlase in slikanice o morju in vesolju, a prišlo je dolgo obdobje, ko sem vsak večer zaspala s knjigo, ki je bila ne le velika, ampak tudi debela in težka, težka.
Danes si sploh ne predstavljam, kako so me lahko Schwabove Najlepše antične pripovedke tako privlačile, saj je moralo biti branje pravo garanje: vsaka stran je prinesla nova in nova dolgočrka imena bitij in nebitij, ki so odhajala po težavnih in skrivnostnih poteh v neznane kraje in se spopadala z zahtevnimi nalogami, da je nazadnje dobro premagalo zlo. Na velikih belih površinah so majhne črne črke stale tesno druga ob drugi, in če je bilo strani, kaj vem, devetsto ali tisoč, je bilo črk na njih zagotovo nešteto.
Če kaj, vem, da si danes ne bi zapomnila niti desetine tistega, kar mi je takrat kar samo sililo v glavo. In je tam ostalo ter čakalo.
Mogoče sem šla tudi zato študirat zgodovino – ker so me antični junaki prepričali, da je imenitno, če si dedič preteklosti in da se lahko kosaš z bogovi, če imaš razen poguma in neustrašnosti še znanje in informacije. Prav v času mojega študija se je pojavila knjiga, o kateri mislim, da je najbrž sen vsakega zgodovinarja – ne, da bi jo prebral, da bi jo napisal. Ime rože mi je še naprej govorilo, da imajo grški junaki prav: da je vednost brezmejna in da je vrednost znanje. V knjigi, ki je v resnici knjižnica, sem prebrala, da je v knjigah življenje in rojevanje in umiranje in vse vmes, prej in potem. Da je v knjigah vse. Da je mogoče živeti življenje zunaj knjig, da pa ga ni mogoče živeti brez knjig.
Hkrati je Eco je zame postal enota za odnos z okoljem. En eco je pomenil, da o vsem veš toliko, da si v družbi kralj omizja. Da lahko vsakomur, ki kaj ve, dokažeš, da se moti, da je kaj spregledal, da je vsaj kaj pozabil. Če kaj, sem spoznala (ne takoj, za to so bila potrebna leta!), da intelektualizem sam na sebi ni drugega kot formula za distanco. Intelektualec je človek, ki ve vse o plesu, a nikoli ne pleše, pozna vso glasbo, a nikoli ne poje. Intelektualec pozna Bambija in njegovo mamo, a ne ve, da takrat v gozdu ni šlo samo za to, da mati ne bi imela časa. Ve, da se mogočni jelen ne pojavi na pravih mestih ob pravem času kar po naključju, a ne razume, da je v resnici vedno tam in čaka na Bambija.
Če kaj, mi je takrat postalo jasno, ti lahko knjiga da več kot ljudje, da pa ti lahko ljudje, ob pravem času in na pravem mestu, dajo vse, o čemer bereš v najljubših knjigah.
Alja Brglez je doktorica zgodovinske antropologije, MBA, direktorica in znanstvena sodelavka Inštituta za civilizacijo in kulturo, raziskovalka, publicistka in avtorica. Svetovni gospodarski forum WEF ji je leta 2003 podelil naslov \"Global Leader for Tomorrow\" (svetovna voditeljica za prihodnost).