Konec knjižnega leta ali zakaj tečem maratone

Samo Rugelj, Bukla 163, 24. 11. 2021

Že kar nekaj let zapovrstjo se ob koncu oktobra redno udeležujem Ljubljanskega maratona in vedno znova v precej dobrem stanju pridem do konca 42-kilometrske steze. Hitro po tem, ko prečkam ciljno črto, se objamem s svojimi, ki me vedno čakajo nekje blizu, se zatem s kolesom odpeljem do doma, tam pokličem nekaj prijateljev, še pri njih preverim, kako jim je uspelo pri teku, potem pa na maraton počasi pozabim oziroma ga shranim v palačo spominov. Z mešanico napetosti in pričakovanja se namreč ozrem v mesec, ki je pred menoj. Od maratonske nedelje do začetka knjiž­nega sejma in izida zadnje Bukle v posameznem letu je običajno ravno en mesec, ta mesec pa je tisto, na kar se vedno znova pripravim s treningom za maraton.

Že japonski pisatelj Haruki Murakami (tudi vztrajnostni tekač, maratonec in celo ultramaratonec) je v svoji knjigi O čem govorim, ko govorim o teku pisal o premosorazmerni povezavi med dobro fizično kondicijo in svojim pisanjem. Enako sem ugotovil tudi sam: veliko lažje preživim ta knjižno izjemno intenzivni novembrski mesec v relativnem mirovanju, torej med branjem knjig in pisanjem o njih, če ta statičnost temelji na dobro usidrani fizični kondiciji, ki sem si jo pridobil v (poletnih) mesecih poprej.

Letos je bilo to še posebej potrebno. Zagotovo enako velja za mnoge panoge, a tudi za nami, ki se ukvarjamo s knjigami, je težko leto. Začelo se je z zaprtimi knjigarnami, kar je bilo samo nadaljevanje situacije, ki smo ji bili priča že od konca lanskega oktobra. Šele nekako po prvomajskih praznikih se je delovanje knjiž­nega trga vsaj približno normaliziralo, seveda pa je bil pomemben del dogajanja, od organiziranja knjiž­nih dogodkov naprej, še vedno precej pod vplivom pandemije.

V upanju, da bo letos končno spet mogoče organizirati knjižni sejem v živo tako kot leta pred pandemijo, so slovenski knjižni založniki za to jesen pripravili še posebej veliko odličnih knjižnih novosti. Ko smo bili o njih v zadnjih tednih seznanjeni na našem ured­ništvu, se je obseg praznične Bukle začel strmo povečevati. Od osnovnih 64 strani smo tako hitro prišli na 72, pa potem na 80, kasneje na 88 in pristali na dokončnih 96 straneh obsega.

Skoraj sto strani informacij o novih knjigah! Ne vem, kako je z vami, a če bi meni, ki imam rad knjige, kdo tako revijo položil v stojalo v bližnji dobro založeni knjigarni ali knjižnici, od koder bi jo moral zgolj vzeti, bi me to poneslo neposredno v knjižni paradiž.

Nekaj drugega pa je seveda tako revijo spraviti skupaj. Gre za več tednov (na skoraj dve desetletji podlage) usklajenega delovanja široke ekipe pridnih sodelavcev, ki se ne ustrašijo prebrati in predstaviti ogromnega števila novih knjig, potem marljivih založ­nikov, ki nam poleg recenzijskih izvodov izkazujejo zaupanje s tem, da nas predhodno založijo z besedili, ki še niso izšla, poleg tega pa z oglaševanjem svojih knjig podpirajo naša prizadevanja in Buklin obstanek, in seveda knjižničarjev, knjigarjev, avtorjev, ilustratorjev in prevajalcev, ki so se sami ali po stanovskih društ­vih pripravljeni odzvati na naše predloge in po svojih močeh prispevati k boljši vsebini revije, ki jo zdaj držite v rokah. Za vse to je treba imeti dobro kondicijo. In seveda zaupanje panoge in bralcev. Če kaj lahko rečemo za slovensko knjižno pokrajino letošnjega leta, potem je to, da je pokazala veliko trdoživost in prilagodljivost. Slovenski založniki in knjigotržci so v tem letu našli nove poti do svojih bralcev in kupcev, knjižničarji se zaradi pandemije in njenih vplivov niso vdali apatiji, temveč so svoje člane še aktivneje nagovarjali k branju, avtorji pa so se marsikje pokazali kot prvovrstni promotorji slovenske literature in knjig. Nekaj dodajajo tudi boni, ki tokrat – za razliko od lanskega leta – omogočajo tudi nakup knjig.

Rezultati zaradi tega niso izostali. Knjige slovenskih avtorjev so se letos redno pojavljale na lestvicah najbolj prodajanih knjig, vera v potencial domačega pisanja se je okrepila in skupnost vseh, ki imamo radi slovenske knjige, se je povečala. Četudi bo tudi letošnji knjižni sejem potekal zgolj virtualno, do slovenske knjige ne bo težko priti, saj ponudba zidanih in spletnih knjigarn s spremljajočimi knjižnimi dogodki vseh vrst cveti še naprej.

Pri Bukli že sedemnajst let poskušamo biti del slovenske knjižne zgodbe, zato smo iznašli nove načine, da informacije o knjigah pridejo do še večjega števila bralcev; že lani smo tiskani Bukli dodali tudi elektronsko verzijo, ki jo je posvojilo na tisoče uporabnikov. Pred dobrim mesecem dni smo s sodelovanjem Javne agencije za knjigo (spet) pripravili tudi posebno številko Bukle, ki je kot priloga treh pomembnih dnevnih časopisov predstavila izbor letošnjih knjig slovenskih avtorjev. Tudi ta številka bo še nekaj časa na voljo na Buklini spletni strani.

Pandemija je marsikatere segmente družbe močno razdelila. Rečem pa lahko, da to gotovo ne velja za knjižno dejavnost kot celoto, saj se je tej med pandemijo uspelo poenotiti na osnovnem skupnem imenovalcu: slovenske knjige so pomembne in niso samoumevne.

Veseli smo, da smo del te zgodbe. Ne glede na to, da gre čez moje roke letno več kot dva tisoč novih knjiž­nih naslovov, sem vedno znova prevzet nad tem, česa vse se upajo lotiti slovenski založniki. In čim več tega, kar izide, poskušamo v Bukli tudi predstaviti. Nabor je raznolik, tako kot ste bralci. Nekje pa je vendarle meja, kar lahko naredi naš kolektiv: tokrat je to 96 strani, kar je največji obseg, ki ga je kdaj imela ­Bukla. V njej je predstavljenih več kot dvesto novih slovenskih knjig. Seveda tudi to ne pomeni, da je v njej vse, kar je novega.

Vendar poskusimo tokrat pogledati zgolj s te plati, kaj notri je in kakšno bogastvo nove pisane besede v našem jeziku nam je spet na voljo. Kaj bi rekel na to Primož Trubar, ko je leta 1550 dokončeval svoji prvi knjigi Katekizem in Abecednik? Mislim, da bi bil zelo zadovoljen: 471 let po prvih slovenskih knjigah je slovenska tiskana beseda še kako živa!

Preostane mi le, kar naredim po vsakem maratonu: ko zvečer na družbenem omrežju objavim svojo fotografijo s cilja, napišem: »Se vidimo spet drugo leto!« Tako je tudi z Buklo – mi bomo z vami tudi drugo leto. Do takrat pa – srečno!