Kratko, nesrečno življenje literarnih nagrad
Eden vrhuncev ameriškega romanopisja leta 2007 je bil roman The Brief Wondrous Life of Oscar Wao Junota Díaza – dobil je dve pomembni ameriški nagradi, pulitzerja in kritiško, za povrh še dve manjši, in bučno promocijo, ki jo ameriški mediji odlično obvladajo, bržkone tudi z namenom, da bi avtorju in založniku dvignili ugled in prodajo. Slovenski založniki tega izjemnega romana seveda nismo prezrli; v Modrijanovem primeru je bil to eden prizadevnejših prevajalcev, ki mi je kar sredi dopusta poslal sms: VZEMITE TO! Bili smo prepozni, knjiga je bila oddana. Nismo žalovali, saj je dobrih knjig z uglednimi nagradami za vse dovolj. Danes je knjiga tukaj, Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa z letnico izida 2009, s subvencijo Javne agencije za knjigo RS in z neambiciozno naklado 500 izvodov. Na policah Modrijanove knjigarne je od sredine julija, na spletnih straneh založnika od 5. avgusta, Emka je do oddaje tega zapisa ni ponujala.
Minulo jesen je v Franciji završalo ob razglasitvi Goncourtove nagrade: Marie NDiaye, temnopolta pisateljica senegalskih korenin, jo je zasluženo prejela za roman Tri mogočne ženske. Pri Modrijanu smo tistikrat ravno pričakovali izid njene Rosie Carpe, pred nekaj leti nagrajene s femino, prvega prevoda NDiaye v slovenščino. »Saša je imela dober nos,« smo si rekli, »kot bi slutila, da se Marie obeta še ena najpomembnejših francoskih nagrad.« Pričakovali smo solidno prodajo. Rosie danes: prodali smo manj kot 300 izvodov, slabo polovico že tako skromne naklade. Drugo leto izidejo Tri mogočne ženske, goncourt, torej. Bomo videli.
Beli tiger Aravinda Adige. Najhitreje prodajani roman z Bookerjevo nagrado v njeni zgodovini. Ta roman iz leta 2008, po katerem bodo posneli tudi film, smo objavili v paketu spomladanskih Bralcev v skromni nakladi 800 izvodov. S subvencijo JAK smo dosegli za naše razmere nizko ceno: manj kot 17 evrov. V petih mesecih po izidu smo prodali 300 izvodov, največ koristi od te (z javnimi sredstvi podprte) cene pa so imele knjižnice. Tako kot pri Izmeri sveta Daniela Kehlmanna, Ameriški pastorali Philipa Rotha, Sonnenscheinu Daše Drndić. Založniške zmote?
Takšna je pri nas usoda večine knjig, ki »doma« pobirajo nagrade in podirajo prodajne rekorde. Očitno imajo tam literarne nagrade neko sporočilo. Tudi za bralce in kupce. Pomenijo: TA KNJIGA JE VREDNA, DA JO KUPITE IN PREBERETE! Zato o njih pišejo in govorijo; poročajo tudi, ko kakšna nagrada ugasne (kaj se je zgodilo z ugledno italijansko in mednarodno nagrado Grinzane-Cavour, ne boste izvedeli niti na spletnem mestu Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji). In poročajo o nagrajencih, tudi zato, da založniki prodajo kak izvod več, avtorji in prevajalci iztržijo še kak dodaten honorar, knjigarji pa založijo police z njihovimi deli. Pri nas uredniki tiskanih in drugih medijev založniški dinamiki komajda sledijo, čeprav med izidi enega leta ni preprosto izločiti niti stoterice visoko kakovostnih prevodnih leposlovnih del. A še vedno preveč za, denimo, list ali celo borno stran, kolikor je ostalo od knjigam namenjenega snopiča v osrednjem slovenskem časniku Delo. In če se je avtorjem in knjižnim urednikom zaiskril pogled ob napovedi štirinajstdnevnika »za umetnost, kulturo in družbo«, se je treba po izidu prvih devetih številk pač sprijazniti, da knjige ni v ospredju. No, ostane še oglasni prostor. ZA KOLIKO ŽE?*
Kažipot, ki ga v mnogih državah ustvarjajo literarne nagrade, pri nas, kot se zdi, kaže v slepo ulico. Zato smo najbrž ena od držav z najmanj nagradami, namenjenimi domačim literatom. Naši romanopisci (roman velja drugod za »kralja literarnih zvrsti« in ima največ samostojnih nagrad) se morajo zadovoljiti z eno samo nagrado, prav tako pisci kratkih zgodb; mladinski pisatelji in pesniki imajo dve ali tri. Breme nagrad za avtorje pri nas večidel prevzemajo časniki (kar je najbrž dobro, tako o njih vsaj pišejo); prevajalci si Sovretovo podelijo kar sami (»da vse ostane med nami«), tistim mlajšim, ki se jim nasmehne »priznanje za mladega prevajalca«, pa ostane bridko spoznanje, da jim je sovretka poslej nedosegljiva kot deveti planet. Imamo še nagrado za prvenec, za esej, dramo, slikanico.
Res, čemu bi tratili čas in denar, ki ju svojim literarnim umetnikom drugod namenjajo akademije, univerze in inštituti, združenja književnih kritikov, knjižnic, pisateljev in jezikoslovcev, mesta in občine, pa razne fundacije, banke, prehrambna in druga podjetja, založbe (nagrada za roman, ki jo vsako leto podeli španska založba Planeta, je »težka« kar 600.000 evrov!) in knjigarne, celo restavracije pa premožni posamezniki, vdove, dediči in prijatelji uglednih književnikov? Na lestvici NAJ 10 v slovenskih knjigarnah bodo tako ali tako še naprej vztrajali gospodinjski nasveti, vampirske sage in razne »kmetije« (idilo vsake toliko vendarle poruši kakšen kresnik – julija so bile grešnice Svinjske nogice), na lestvici najbolj branih knjig v slovenskih knjižnicah pa se bodo drenjale woodiwiss, quick, garwood, meyer in brown (Svinjskih nogic julija ni bilo na seznamu). In vse več založnikov bo tekmovalo v izdajanju neumnih in poneumljajočih knjig. Te gredo menda za med!
* Za toliko, kolikor znašajo stroški izdaje povsem spodobnega romana.