Kultura kot vstopnica v polnoletnost ali raztreseno branje vs. branje na višji stopnji
Z Renate sva se vozila po avtocesti, ki je najina stalnica, od Beograda, kjer sva bila na knjižnem sejmu, proti Zagrebu, kjer vedno znova skočiva v najbližjo knjigarno, da začutiva tamkajšnji knjižni utrip, ko naju je pritegnil prispevek na enem srbskih radijskih programov. Poročali so o pobudi z nazivom »Kultura na poklon«, torej kultura za darilo, ki jo imajo v Pančevu, mestu nedaleč od Beograda v velikosti Maribora. In za kaj gre pri tej pobudi? Za prav preprosto in zelo dobrodošlo iniciativo, po kateri ima vsak tamkajšnji mladostnik, ki napolni osemnajst let, pravico, da prejme vrednostni bon v višini 5000 srbskih dinarjev (slovenski ekvivalent glede na naš bruto družbeni proizvod bi bil 100 evrov), ki ga lahko unovči za katerekoli kulturne prireditve, torej gledališče in kino na območju mesta in pripadajočih naselij, za knjige ali članarino v knjižnici ipd. Bon lahko mladi prevzamejo v mestni hiši v enem mesecu po dopolnitvi polnoletnosti, velja pa eno leto od izdaje.
Samo spogledala sva se in prikimala.
Nekaj dni pred odhodom v Beograd sva se namreč vrnila s knjižnega sejma v Frankfurtu, kjer je letos gostovala Slovenija. Tam sva se ob vsem drugem seznanila tudi z novo nemško pobudo, v okviru katere mladi ob polnoletnosti dobijo 200 evrov, ki jih lahko unovčijo za kulturne prireditve, pa tudi za nakupe knjig. Takrat sem pobrskal po arhivu svojih uvodnikov v Bukli in v aprilski številki iz letošnjega leta našel tudi zapisan predlog, ki bi spodbudil nakupovanje knjig (predlog sem skupaj s še kar nekaj drugimi že pred časom predstavil v državnem zboru). Napisal sem takole:
»Knjižni/kulturni boni za posebne skupine; glede na to, da je informacijska tehnologija za uporabo bonov postavljena (še iz časov pandemije), se lahko brez velikih težav določijo specifične ciljne skupine in se jih s pomočjo bonov spodbudi h kupovanju in branju knjig. Uporaba bi morala biti omejena na slovenske knjige. Ciljne skupine so lahko na primer mladostniki ob dokončanju osnovne oziroma srednje šole/gimnazije, ob dopolnjeni polnoletnosti, vpisu na fakulteto, diplomi itn., torej tista prelomna obdobja, zaradi katerih množično izgubljamo bralce in kupce knjig.«
Te besede so, kot bi jih brali, v Nemčiji in Pančevu uresničili vsak na svoj način. V Nemčiji na ravni države, v Pančevu na ravni mesta. To so lepi zgledi tudi za nas. Zakaj o tem pišem spet in ravno zdaj?
Ena od izvirnih slovenskih iniciativ v Frankfurtu je bila tudi predstavitev Ljubljanskega bralnega manifesta: zakaj je pomembno branje na višji ravni, v katerem njegovi avtorji opozarjajo na to, da digitalne tehnologije vplivajo na naše življenje, družbeni in kulturni vpliv procesa digitalizacije na bralne spretnosti in prakse pa je še vedno premalo raziskan. Zato apelirajo na spodbujanje branja knjig, torej branja na višji stopnji, kar imenujejo tudi zahtevnejše ali poglobljeno branje. Dobrodošla pobuda, ni kaj.
Neugoden vpliv branja daljših besedil z digitalnih nosilcev na njihovo pomnjenje in razumevanje je pred več kot desetletjem na podlagi članka »Ali nas Google dela neumne?« (»Is Google Making Us Stupid?«, avgust 2008 v reviji Atlantic Monthly) popisal raziskovalec Nicholas Carr v svoji knjigi Plitvine, ki smo jo že leta 2010 v zbirki Bralna znamenja dobili tudi v slovenščini. V njej je Carr za branje na spletu uporabil izraz »raztreseno branje«, to pa po njegovem mnenju onemogoča globoko pomnjenje in razumevanje, ki ga doživimo pri takrat tako imenovanem »poglobljenem branju«.
Seveda smo bili takrat, torej leta 2010, v Sloveniji še v povsem začetni fazi našega odnosa do branja knjig z digitalnih nosilcev. Prevladala je ideja, da sta naša pospešena vključitev v digitalizacijo branja in prodaja e-knjig nujni, da bomo brez tega nepovratno zaostali za tujino, razvijali so se celo izvirni slovenski digitalni bralniki, začenjala se je vse bolj intenzivna digitalizacija učbenikov ipd. Petnajst let zatem žanjemo grenke sadove teh idej, ne samo pri nas, temveč tudi globalno, saj smo nedavno lahko prebrali, da so se denimo Švedi odločili za vračanje k tiskanim učbenikom, saj digitalno učenje po njihovih izsledkih preprosto ne daje ustreznih rezultatov.
Uresničevanje Ljubljanskega bralnega manifesta v praksi bi tako zdaj, ko je po »slovenskem Frankfurtu« in pred »slovensko Bologno« odločevalska klima knjigi in spremembam v zvezi z njo najbolj naklonjena, lahko šla z roko v roki tudi z izpeljavo iniciativ, po katerih bi polnoletnim z vrednostnimi boni lahko bolj na široko odprli vrata do kulture in knjig. Res si ne želimo, da bi Ljubljanski bralni manifest ostal samo mrtva črka – ne na papirju, temveč na digitalnem zaslonu.
To jesen sem na malo drugačen način spet doživel resnično moč branja tiskane knjige. Pri sinu na fakulteti učenje v teh časih poteka predvsem z uporabo digitalnih gradiv, tiskanih učbenikov skoraj nimajo več. Pred časom mi je tako rekel, da pri najtežjem predmetu snov »jemljejo« po enem od tujih učbenikov, ki pa ga je imel samo v digitalni obliki. Preverila sva, če je na voljo tudi 600-stranska tiskana različica, in hitro sem mu jo priskrbel. Nekaj dni po tem, ko jo je dobil, mi je rekel, da je tiskani učbenik »res dober za branje« in »čisto nekaj drugega kot branje z zaslona«. Bralni manifest se je tu uresničil v praksi.
Leto se bliža h koncu, na knjižnem sejmu (na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču) in v knjigarnah po vsej Sloveniji bo na voljo tudi celoletna produkcija slovenskega založništva. Naj besede o branju na višji stopnji dobijo odmev tudi pri vas in naj se na knjižnih policah v vašem domu znajde kaka nova knjiga. Hvala, da ste nas brali vse do zdaj. Srečno!