Nada Grošelj – prejemnica Jermanove nagrade za leto 2023
Nada Grošelj je prijazna in pozorna sogovornica, izkušena prevajalka iz latinščine, švedščine in angleščine ter tudi predavateljica na Filozofski fakulteti, ki je v začetku novembra prejela Jermanovo nagrado za najboljši humanistični prevod, in sicer za Grenko-sladki eros Anne Carson. Čeprav se že nekaj let dogovarjava za kak specifičen prevod, se nama do zdaj ni uspelo še nič dogovoriti, saj je ves čas zasedena najmanj za leto ali več vnaprej. Nama pa je uspelo opraviti tale pogovor ob prejemu nagrade.
Bukla: Najprej čestitke za nagrado! Kaj vam pomeni? Kaj je bilo pri prevodu knjige Anne Carson Grenko-sladki eros največji izziv?
Grošelj: Hvala! Mislim, da je vsak prevajalec nagrade vesel že zato, ker po njeni zaslugi kakovostna in zahtevna knjiga, s katero se je poglobljeno ukvarjal, vsaj za nekaj časa stopi v ospredje. Nagrada pa ima zame tudi simbolno vrednost, ker sem z njo prejela že vsa priznanja Društva slovenskih književnih prevajalcev. Pri Grenko-sladkem erosu je bilo veliko izzivov, deloma tehničnih (starogrški alfabet), pretežno pa vsebinskih in jezikovnih: pretanjene (včasih skoraj preveč) in poglobljene literarno-filozofske analize besedil in celo umetniških slik, umetniška senzibilnost, združena z znanstvenim pristopom, specifično izrazje, preplet in uskladitev literarnih citatov z avtoričinim komentarjem.
Bukla: Prevajate tako leposlovje kot stvarno literaturo. Je težko prehajati med enim in drugim?
Grošelj: Med leposlovjem in stvarno literaturo ni težko preskakovati, ker sta povsem različna svetova. Dobro se spomnim obdobja pred 14 leti, ko sem intenzivno prevajala poezijo Oscarja Wilda. V tem delu sem sicer zelo uživala, vendar se mi je za predah prav prileglo, ko me je moj nekdanji kolega z latinščine Kozma Ahačič, zdaj eden najvidnejših slovenskih jezikoslovcev, prosil za prevod nekega svojega članka o slovnici v angleščino. Leposlovje je kot tortica: največja poslastica, toda lahko se ga prenaješ.
Bukla: Kako pa je z razlikami med prevajanjem iz živih jezikov, kot sta angleščina in švedščina, in »mrtvih« jezikov, kot je latinščina?
Grošelj: Vsekakor piscev v mrtvih jezikih ne moreš več vprašati, kaj so mislili s kakšnim težko razumljivim stavkom. Po drugi strani pa so si z njihovimi deli intenzivno belili glavo že drugi klasični filologi pred tabo in objavljali svoje razlage in prevode, tako da si lahko pomagaš z njimi. Sicer bi težko rekla, da je latinščina za prevajanje bistveno težja od živih jezikov, saj so bila nekoč tudi dela starorimskih piscev jezikovno aktualna in živa, in to živost so vsaj za tiste, ki se na jezik kolikor toliko spoznajo, ohranila. Seveda kakega Cicerona ali Horacija nikakor ne moreš prevajati besedo za besedo, toda konec koncev tudi jeziki kot angleščina in švedščina zahtevajo precejšnje jezikovne akrobacije, če hočemo ustvariti kakovostno prevodno besedilo. Ravno slog Anne Carson je dober primer.
Bukla: Prevajate tako poezijo kot prozo. Je treba biti za posamezen literarni žanr ustrezno naravnan ali vam prehajanja med poezijo in prozo ne povzročajo težav?
Grošelj: Mislim, da tudi prehajanja med poezijo in prozo niso problematična. Pač pa ne morem prevajati dveh pesnikov hkrati. To sem poskusila pred leti, ko sem poskušala vzporedno prevajati W. B. Yeatsa v slovenščino in Josipa Murna v angleščino, vendar ni šlo: murnovski svet je bil čisto drugačen od yeatsovskega, oba pa sta bila polnokrvna in zaokrožena, tako da je vsak zahteval popolno potopitev vase.
Bukla: Kot predavateljica in jezikoslovka ste v živem stiku z razvojem jezika in prihodnostjo prevajanja. Kako po eni strani gledate na umetno inteligenco in njeno vlogo pri prevajanju književnih besedil in na prihajajoče rodove prevajalcev in njihove življenjske ter prevajalske izzive?
Grošelj: Rajši ničesar ne napovedujem, ker zgodovina ubira svoja pota. Samo pomislimo na svetovni splet: že vse od antike so ljudje fantazirali o letalnih strojih, sodobna znanstvena fantastika je predpostavljala robote, ki jih skoraj ne moreš ločiti od ljudi ... nihče pa ni pomislil na orodje, kot je internet, in na transformacije v medsebojnih odnosih, raziskovanju, šolanju, vsakdanjiku, ki jih je ta prinesel s sabo. Napovedi so lahko zgolj ugibanja. Zaenkrat programi, kot je DeepL, niso kos niti filmskim scenarijem niti zahtevnejšim proznim tekstom, kakršni so Strindbergovi. Seveda pa se prevajalska orodja bliskovito izboljšujejo; pred desetimi leti je Google Translate pri prevajanju iz slovenščine in v slovenščino produciral veliko bolj klavrne umotvore, kakor jih najdemo zdaj.
Bukla: Pred leti ste na novo prevedli Piko Nogavičko. Kaj je po vašem mnenju nasploh izziv ponovnega prevajanja že prevedenih knjig in v čem je smisel tega posodabljanja – izvirniki namreč ostajajo enaki?
Grošelj: Jezik se nenehno spreminja. Če beremo tekst izpred 50 ali 60 let, ustvari drugačen vtis kot sodobna besedila, čeprav je ta drugačnost morda teže opredeljiva, kot če vzamemo v roke kakega Trubarja ali Jurčiča. Zato prevod čez približno pol stoletja dobi močan predznak preteklosti in med mlajšimi bralci ne more zaživeti tako naravno in neposredno kot kak novejši tekst. Po drugi strani pa menim, da je dobro in navdihujoče brati tudi starejše prevode, npr. Župančičeve, ki so brezčasno lepi in nam odprejo žlahtne pokrajine slovenskega jezika, ki danes tonejo v pozabo.
Bukla: Kaj bi si želeli prevajati, pa do zdaj za to niste imeli možnosti ali priložnosti?
Grošelj: Zelo rada bi nekoč prevedla opis razpustitve jezuitskega reda, kot je podan v kroniki ljubljanskih jezuitov. Prvi zvezek te kronike je namreč prevedla moja babica Marija Kiauta, drugi zvezek je izgubljen, kopije tretjega pa imam doma. To je moral biti za udeležence katastrofalen, kar apokaliptičen čas, ker se jim je svet, kakršnega so poznali, dobesedno sesul, vendar poročilo ni zastavljeno patetično. Zaenkrat sem ga preletela, a bi zahtevalo poglobljeno branje, saj gre za latinski rokopis.
Bukla: Kaj pa radi berete v prostem času, neodvisno od službenih obveznosti – kaj je zdaj na vaši bralni polički?
Grošelj: Prostega časa tako rekoč ni, ampak na nočni omarici počasi raste skladovnica sodobnih knjig v švedščini, ki jih naročam prek spletne knjigarne Bokus. Zelo sta mi pri srcu finsko-švedski pisatelj Kaj Korkea-aho in pisateljica Johanna Holmström. Nekoč bi rada prevedla tudi kakšno njuno delo, zlasti Kajevo Rdečo sobo in Johannin Otok duš.
Bukla: Hvala za pogovor. Upam, da se vam kaj od tega čimprej posreči!