Ne knjiga in moje življenje, ampak življenje s knjigami!
Knjiga in življenje … bolje bo, če napišem življenje s knjigami. Sem že tretja generacija družine, ki na različne načine soustvarja slovensko knjigotrško zgodovino. Ded je bil prevajalec, lektor in urednik, mama v knjižni komerciali, oče antikvar in sam sem tudi antikvar. Nove knjige me ne privlačijo posebno, raje raziskujem stare, prezrte knjižne zaklade in z njimi se poklicno srečujem že dvajset let.
Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli, a žal se svoje prve knjige ne spomnim. Veliko jih je bilo doma. Listal sem po starih Pionirjih in Vsevedih, knjižnih izdajah Jožeta Tomažiča s čudovitimi ilustracijami Jožeta Beraneka, ˝zakon˝ pa je bil Mladi vedež. V njem sem bolj gledal slike kot pa bral. V osnovni in pozneje v srednji šoli se je odprla Gutenbergova galaksija in s svetlobno hitrostjo sem brskal po knjižnicah. Danes je hitrost močno padla in slaba vest me obide, ko pomislim na tiste dni in količino obdelanega gradiva. Vsakdan dovoljuje branje le med počitnicami, drugače pa sem aktiven paberkovalec. Silno rad brskam po knjigah in iščem zanimivosti, podatke, utrinke. Seveda pa kakšno tudi na dušek preberem.V antikvariatu imam privilegij, da lahko izberem katero koli knjigo, jo preberem in vrnem na polico – torej lahko svojo knjižnico prodajam. Nekaj knjig gre res tako v obtok, a ne vse, nekatere so ˝zimzelenčki.˝ K njim se občasno vračam in vsakič spoznam nekaj novega, saj različna življenjska obdobja omogočajo drugačno sprejemanje besedila. Enako je tudi s knjižnimi redkostmi, bibliofilskimi izdajami in posebnostmi. Moja prednost je v tem, da se lahko izbranke naužijem in potem pospremim v prave roke – roke zbiralca in bibliofila.
V zadnjem času je nastajala knjiga, ki je krojila družinsko in službeno življenje nekaj mesecev. Za letošnji Slovenski knjižni sejem smo v našem antikvariatu pripravili razstavo o založniku Lavoslavu Schwentnerju. Iz začetne zamisli o spremljevalnem razstavnem katalogu je kmalu nastal zbornik besedil o Schwentnerju in njegovem času. Poskusno smo naprosil nekaj poznavalcev za kratke članke in vsi so se odzvali. Še več, raziskovanje jih je prevzelo in navdušilo. Zbiranje gradiva, oblikovanje knjige, pregledovanje korektur, dogovori in še marsikaj drugega, kar gre poleg, so tudi nas tako prevzeli, da se je delo v antikvariatu skoraj zaustavilo. To pa ni dobro, saj je to naša osnovna dejavnost. Izgovor za prikrajšano družinsko življenje je bilo urejanje knjige. Posledica tega je tudi, da naš štiriletnik že nekaj časa zbira svoje risbe v mapo in pravi, da bo naredil knjigo in jo prodal.
Poleg tega pa me je prevzel tudi Lavoslav Schwentner. Že 27-leten je odprl svojo prvo knjigarno v Brežicah in se po desetih letih preselil v Ljubljano. Postal pomemben del slovenske založniške in knjigotrške zgodovine. Poiskal je zanimive avtorje in zanimive slikarje oblikovalce. Vsi skupaj so z drznimi, modernimi prijemi želeli bralcu podariti novo knjigo, ki ni privlačna le po vsebinski, ampak je sveža tudi po oblikovni plati. Vsaka knjiga je bila nekaj novega, drznega in včasih tudi spornega. Slovenski kulturi je poleg lepih knjig, ki so imele tudi notranjo lepoto, podaril tudi prvega svobodnega pisatelja – Ivana Cankarja. Ta je izdajal svoja dela tudi drugje, a Schwentner je bil tisti, ki je kaj odkupil, ne da bi bilo sploh kadar koli napisano. V dobro naroda, saj je vedel, da je treba dobrega ustvarjalca vzdrževati. Si lahko predstavljamo, da bi imeli pisatelji pri današnjih založnikih enak položaj kot Cankar pri Schwentnerju?
Založba in knjigarna Lavoslava Schwentnerja sta bili prostor za tkanje socialnega omrežja, ki ga je spodbujala knjiga. To njegovo socialno omrežje je bil prostor, kjer so se ljudje osebno srečevali ali pogovarjali s pomočjo klasičnih pisem, ki so presenetljivo hitro potovala (pošta Ljubljana–Dunaj le 3 dni). Pogovarjali so se o novih zamislih, željah, podajali so si nove poslovne priložnosti. Schwentner pa je kljub vsemu ostal skromen. Njegovega obraza ne nosi nobena knjiga in v celotnem poklicnem delovanju (50 let) je dal le en intervju, in to tik pred odhodom v pokoj. Čeprav je bil največkrat v senci glavnih ustvarjalcev, pa je le moral nastaviti prsi, ko so deževale kritike, slabe sodbe ali gnev »nad nekulturnim zaslužkarjem«.
V dvajsetih letih služenja antikvariatu sem se srečal z mnogimi Schwenterjevimi izdajami. Še zdaleč ne morem reči z vsemi, saj sem tudi pri sestavljanju bibliografije za razstavo na letošnjem knjižnem sejmu našel veliko izdaj, ki jih nisem nikoli prej srečal »v živo«. Prihajale so različno ohranjene – od krasotic, nikoli prebranih, kaj šele prelistanih, do popolnoma razpadajočih, uveli solati podobnih izvodov. Slednje pomeni, da je bil bran. Bralci so ga užili do zadnje krpice papirja. Ob vsem tem me je začelo zanimati, ali je založnik pokril svoje stroške. Verjetno ne vedno, a vendar je izdajal in skrbel za svoje pisatelje, ustvarjalce in bralce. Užitek je v roke prijeto lepo izdajo del, ki so izšla v Schwentnerjevi založbi. Knjiga leži v roki (kot bi rekel moj prijatelj bibliofil) in ko jo začneš listati, listi lepo padejo (kot bi rekel drugi, tudi bibliofil).
Lavoslav Schwentner je pomembno soustvarjal zgodovino slovenskega založništva in knjigotrštva in je za nas pomemben knjižni obraz. Kot Schwentnerju se tudi meni življenje suče okoli knjig. To je včasih kot pravljica, drugič spet kot grozljivka. Kljub temu lahko rečem, da je življenje s knjigami lepo.
Rok Glavan je vodja antikvariata in galerije tiskov Glavan, ki se nahaja v pasaži ljubljanskega Maximarketa. V okviru 27. slovenskega knjižnega sejma je pripravil razstavo o Lavoslavu Schwentnerju, kjer bo predstavljen njegov založniški opus in drobci iz življenja in dela tega pomembnega slovenskega založnika. Ob razstavi je v sozaložništvu Antikvariata Glavan in založbe UMco izšla tudi monografija Rodoljubni založnik Lavoslav Schwentner.