Nedoumljiva pota kupcev knjig
Po skoraj dvanajstih urah hoje sva se pozno popoldan po strmem terenu spustila v Agia Roumeli, vasico ob vznožju znamenite kretske soteske Samariá Gorge, do katere se običajno pride na dva načina: s približno štiri ure trajajočim spustom s planote Omalos, kar naredi večina pohodnikov, ali pa z ladjico, ki vozi iz katere od približno dvajset kilometrov oddaljenih vasic. No, midva z ženo Renate sva si izbrala tretjo, težjo pot: po dolgem in vročem dnevu sva po prekrasni, a težki obalni poti sem prišla peš iz vasi Sougia. Zahtevnost pohoda naju je presenetila, zato sva po spustu v Agia Roumeli planila v prvo gostilno, da bi pogasila gorečo žejo. Čez pol ure sva se počutila že bistveno bolje, lastnik lokala pa naju je povprašal, kje bova prenočevala.
Na telefonu sem pogledal rezervacijo in vzkliknil: »Hotel Agia Roumeli!«
Zamišljeno je pokimal, pokazal v smer proti koncu vasi in rekel: »Aha, pri zadnjem v vasi.«
Pogledal sem v smeri njegove roke in presenečeno ugotovil, da je tabla za najin hotel samo kakih sedemdeset metrov naprej. Rekel je: »Zadnji v vasi«. Razmišljal sem, kaj je hotel povedati. Sicer majhna razdalja med gostilno, v kateri sva gasila žejo, in hotelom, v katerem sva se namestila, pa se je v naslednjem dnevu začela izkazovati za pomembno. Medtem ko je gostilne v središču mesta obiskalo lepo število pohodnikov in turistov, ki so se pripeljali z ladjico, je le redkokdo prišel do Hotela Agia Roumeli, ki je bil samo kakih dvesto metrov od neposrednega središča
vasi. To je bil razlog, da so imeli svojo restavracijo ob obali kar zaprto.
»Kaj pa je z vašo restavracijo?«
Hotelirka je skomignila z rameni: »Za zdaj je zaprta.«
»Jo boste odprli?«
»Bomo še videli.«
O tem, kako pomembno je biti kar se da blizu naravnih običajnih sprehajalnih poti, sem tuhtal, ko sem nedavno preživljal tri dni na knjižnem sejmu Sejem na zraku, ki je skupaj s Slovenskimi dnevi knjige potekal na senčnem vrtu vile Društva slovenskih pisateljev. V vročem sončnem vikendu smo imeli le malo obiskovalcev.
Vzdušje je bilo izjemno prijetno. Ambient je bil fenomenalen: lepo število knjižnih stojnic na prekrasnem ljubljanskem vrtu. Vrhunska organizacija. Hladna senca. Obilo knjižnih dogodkov. Manjkali so samo obiskovalci. Kaj je razlog, smo razmišljali razstavljalci. Vikend je bil kot nalašč za to, da si knjigoljubci po sejemskih cenah priskrbijo svoje poletno branje. Je bil to vikend, ko so ljudje že odšli na prvo morsko kopanje ob koncu tedna? Je bilo krivo obilje drugih dogodkov, vključno z Muzejsko nočjo, ki je tudi privabljala obiskovalce? Ali pač umaknjenost od običajnih mestnih obhodnih poti, ko se ljudem preprosto ni dalo zaviti nekaj sto metrov vstran? Ali pa je bilo krivo to, da je šlo samo za – knjige?
»Najprej mora biti ponudba, ta pa ustvari povpraševanje,« mi je pred začetkom sejma rekel Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev.
Res je. Ponudba je bila. Velika. Bogata. Cene ugodne. Založniki smo razstavili vse svoje novitete. Tu je bilo obilo prevedenih in domačih nagrajencev in nominirancev, prevodne novitete z lestvic najbolj prodajanih knjig, pogovori z nekaterimi vidnimi domačimi knjižnimi ustvarjalci. A kot kaže, vse to ni bilo dovolj, da bi pritegnilo številčnejše občinstvo. Je bila res težava v tem, da so bile na sporedu »samo« knjige?
Teden poprej je tri lučaje stran, na Trgu republike in v zavetju bančne stavbe, potekala prireditev Dan Japonske.
Tja sem prišel okoli poldneva in na prizorišču, ki je ponujalo vse od borilnih vešcin do gojenja bonsajev in od japonske kulinarike do knjig japonskih avtorjev, se je trlo ljudi – v vrsti za hrano je stalo na desetine tistih, ki so želeli pokusiti suši. Lahko knjige uspevajo samo tam, kjer so del kake širše zgodbe, po možnosti (tudi) kulinarične?
Še kak teden prej so v okviru stripovske zbirke Graffiti organizirali enodnevni festival stripov kar na Trubarjevi ulici, eni najbolj priljubljenih ljubljanskih sprehajalnih poti. Obisk je bil več kot dober, saj se je na stojnicah ustavilo ogromno mimoidočih, ki so se dobesedno zaleteli v stripe. Moramo knjige razpostaviti tja, kjer se že po definiciji giblje veliko ljudi? Damjan Zorc, eden od organizatorjev Sejma na zraku, mi je denimo povedal, da barcelonski knjižni sejem poteka prav na slavni La Rambli, s pešci najbolj nagneteni ulici v mestu – obisk je vedno več kot odličen.
O vsem tem razmišljamo razstavljalci knjig. Knjižni sejem brez obiskovalcev je namreč zgolj še eno simpatično druženje prodajalcev in ustvarjalcev knjig, ki se pomenkujejo in izmenjujejo anekdote iz svojega poklicnega življenja. Saj je zabavno in prijetno – a brez obiskovalcev in kupcev vse skupaj nima pravega smisla.
To se mi podi po glavi, ko razmišljam o najnovejši potezi organizatorjev, da bodo tradicionalni novembrski Slovenski knjižni sejem letos prestavili na Gospodarsko razstavišče, torej tja, kjer se je pred petdesetimi leti vse skupaj tudi začelo. Večina založnikov je bila – tako pravi anketa organizatorja – za to odločitev. V zraku pa ostaja vprašanje, kako se bo to obneslo v praksi.
Gospodarsko razstavišce ima nekaj prednosti. Prostori so višji in omogočajo ustrezno prezračevanje. Stojnice, postavljene v eni etaži, (verjetno) omogočajo večjo enakovrednost med razstavljalci. Parkirišč je dovolj. Lokacija
je tradicionalno sejemska, prodajna in s tem podobna zagrebškemu in beograjskemu knjižnemu sejmu, ki tudi potekata na mestnih sejmiščih.
Prestavitev knjižnega sejma na novo lokacijo pa je v nečem vendarle izziv: nanjo je treba pripeljati tudi obiskovalce.
Stara lokacija Cankarjevega doma je hram kulture in s tem simbolno tudi zavetnik knjig. Je tudi v samem središču mesta, kar mnogim omogoča obisk mimogrede. A obenem v treh etažah ni mogoča enakovredna predstavitev vseh razstavljalcev. Spodnja etaža je bila zadušljiva. Pandemija je še vedno v zraku. Upoštevaje navedeno gre vendarle iskati v premestitvi lokacije dobro potezo.
Po treh letih epidemičnega predaha bo torej Slovenski knjižni sejem na novi lokaciji. Mi bomo tam. Pa vi? Seveda nas pred vsem omenjenim čaka poletje. Poletje in knjige gredo lepo z roko v roki. Na morju, v hribih ali tudi doma, v prijetni senci. Mi bomo brali. Pa vi? Nasvidenje jeseni!