Nominacije za Sovretovo in Jermanovo nagrado 2022

Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Bukla 168, 21. 9. 2022

Društvo slovenskih književnih prevajalcev tudi to jesen opozarja na najbolj uspele prevode leposlovnih in humanističnih besedil v slovenščino in se poklanja njihovim avtorjem. Najboljši leposlovni prevod bo prejel Sovretovo nagrado, prvič podeljeno leta 1963 in poimenovano po klasičnem filologu in prevajalcu Antonu Sovretu, najboljši humanistični prevod pa Jermanovo nagrado, poimenovano po filozofu in prevajalcu Franetu Jermanu.

Nominacije za Sovretovo nagrado 2022

Žirija, ki jo sestavljajo Vasja Bratina, Saša Jerele, Marjanca Mihelič, Maja Šučur in Štefan Vevar, je za Sovretovo nagrado med dvaindvajsetimi predlogi soglasno nominirala tri prevajalke, in sicer:

Klarisa Jovanović 
za roman Agrigento 
Kóstasa Hatziandoníuja (Založba Pivec)

Klarisa Jovanović že več deset­letij prevaja kakovostna dela sodobne grške književnosti v slovenščino. Za prevod grške kratke proze Luči na odprtem morju je leta 2004 v Atenah prejela nagrado Združenja grških književnih prevajalcev. Njena najnovejša stvaritev pa je prevod odmevnega sodobnega grškega romana Agrigento Kóstasa Hatziandoníuja iz nove grščine v slovenščino. Roman so do zdaj prevedli v devet jezikov, leta 2011 pa so ga nagradili z nagrado EU za književnost. 

Pri prevodu izrazno in strukturno raznolikega romana se je prevajalka soočila z več izzivi. Avtor je kot izjemen poznavalec zgodovine Grkov na Siciliji v pripoved o Agrigentu, sicilijanskem antičnem mestu Akragant, ki s svojo izjemno preteklostjo in barvito sedan­jostjo vstaja pred bralčevimi očmi, vpletel ­tudi številne refleksije o iskanju, spominjanju in minevanju. V mnoštvu vzgibov, spoznanj, čustev in strasti pa je vztrajno odkrival okruške nekdanjega sveta.

Prevajalka je v slovenski jezik tenkočut­no in suvereno prenesla vse te registre pripovedi, naj gre za prepoznavanje, iskanje ter vključevanje številnih citatov iz obstoječih prevodov iz stare grščine od Empedoklovih do Homerjevih, Pindarjevih in drugih, za notranje monologe ali za poetične opise pokrajine, ki jo ožarjajo številni odtenki pradavne svetlobe. V prevodu je suvereno prestavila v drug jezik zgodovino krajev, iz katerih dihajo stoletja, vplivi antične, bizantinske, muslimanske in katoliške kulture, prepletene z osebnimi zgodbami, usodami in razmerji. 

Ob tem se je spoprijela še z grško transkripcijo italijanskih občnih in osebnih imen iz rimskih in srednjeveških časov, z vso natančnostjo pa se je posvetila tudi razvejenim, pomensko zahtevnim povedim. Branje prevoda je od začetka do konca v največji meri gladko in tekoče, kar kaže tako na prevajalkino odlično poznavanje grškega jezika kot tudi na mojstrsko obvladovanje slovenščine.

Dušanka Zabukovec 
za roman Wolf Hall 
Hilary Mantel (Cankarjeva založba)

Dušanka Zabukovec, priznana slovenska književna, filmska in televizijska prevajalka iz angleškega, francoskega, italijanskega, hrvaškega in srbskega jezika, je do zdaj na svoji dolgoletni ustvarjalni poti poslovenila vrsto zahtevnih književnih besedil (Rabindranath Tagore, Evelyn Waugh, Ernest Hemingway, Jelena Lengold), lani pa je v njenem prevodu izšel zgodovinski roman Wolf Hall uveljavljene angleške pisateljice Hilary Mantel, prvi del obsežne trilogije o Angliji v burnem in prelomnem času vladavine kralja Henrika VIII. Roman je ob izidu leta 2009 vzbudil precejšnje zanimanje pri bralcih in bil dobro sprejet pri literarnih kritikih, ki so mu podelili Bookerjevo nagrado, najvišje angleško literarno priznanje.

Med odločilnimi vzroki je avtoričin izvirni pristop k temi: ne samo, da jo predstavi skozi oči Thomasa Cromwella, kraljeve desne roke in tretjeosebnega pripovedovalca zgodbe romana, temveč jo tudi nadgradi s pronicljivimi uvidi, tenkočutnim razmišljanjem, izjem­nim občutkom za duh časa in ne nazadnje s svojevrstnim angleškim humorjem. Poleg tega zgodovinske dogodke in življenja oseb spleta v »realnem času«, s čimer bralcu zgodovino sproti odstira kot izid številnih dejavnikov in naključij.

Prevajalka v spremni besedi, kjer predstavi avtorico romana, zgodovinsko ozadje trilogije in vladavino angleškega kralja Hen­rika VIII., opiše, kako je rešila nekaj prevajalskih zagat, in navede, kaj avtorica pričakuje od prevajalcev: jezikovno spret­nost, razgledanost, raziskovalno žilico in še zlasti zmožnost usklajevanja lastne intuicije z njeno, saj lahko le tako v drug jezik prelijejo izjemno pomemben duh besedila.

Po mnenju komisije je Dušanka Zabukovec v prevodu zahtevnega proznega dela vsa avtoričina pričakovanja ne le izpolnila, temveč jih v marsičem tudi presegla, zato si nedvomno zasluži uvrstitev med nominirance za Sovretovo nagrado.

Katja Zakrajšek 
za roman Dekle, ženska, druga_i 
Bernardine Evaristo (Cankarjeva založba)

Katja Zakrajšek je komparativistka in literarna prevajalka, ki se posveča prevodom iz francoščine, angleščine in portugalščine. Med avtorji, ki jih je doslej prevajala, so se med drugim znašli Machado de Assis, Cristóvão Tezza, Adriana Lisboa, Marie NDiaye, Nathacha Appanah, Ken Bugul, ­Fiston Mwanza Mujila in Ngũgĩ wa Thiong'o. Na svoje delo je pomembno opozorila že leta 2008, ko je kot mlada prevajalka prejela nagrado Radojke Vrančič za roman Monique Truong Knjiga soli, leta 2017 pa ji je za prevode pes­mi Warsan Shire pripadel lirikonov zlát.

V romanu Dekle, ženska, dru­ga_i, za katerega je britanska pisateljica Bernardine Evaristo prejela tudi Bookerjevo nagrado, o spregledanosti temnopoltih ženskih in spolno nebinarnih teles priča ducat literarnih junakinj. Skupno jim ni le, da so prebivalke sodobne Velike Britanije (z njeno bogato kolonialno dediščino), temveč si delijo tudi izkušnjo nepripadnosti in nezaželenosti, ki v družbi, zaznamovani z mizoginijo in rasizmom ter homo- in transfobijo, zadene vsako, ki ne ustreza ustaljenim »zahodnim« normam. Da bi se lahko protagonistkam med branjem približali, je prevajalka za vsako ukrojila govorico, ki priča o njenem (psihološkem) ozadju. Ni torej prevajala »le« iz angleščine, temveč iz različnih angleščin afriške diaspore v Veliki Britaniji; zasledovati je morala učinke prvin karibskih kreolščin, nigerijskega pidžina, elementov afroameriške angleščine ... V iskrivem prepletu zbornega jezika in sočnih primesi pogovornega, pocestnega sociolekta skupaj z vulgarizmi se tudi v prevodu odlično zrcalijo značaji protagonistk in njihov fleg­matično senzualni odnos do sveta. O prevajalkinem znanju in humorni iznajdljivosti priča še zvestoba množici kulturnih referenc, vztrajnost pri iskanju sopomenk, ki v različnih kontekstih nadomestijo pojem »­temnopolt«, pa tudi njena smelost pri prilagoditvi jezikovnega izraza nebinarni izkuš­nji. Tudi prevod naslova romana, ki s podčrtajem opozarja na vključujočo rabo jezika, je dokaz, da njen prevajalski angažma presega zvestobo zgolj aktualnemu prevajalskemu projektu.

Nominaciji za Jermanovo nagrado 2022

Za Jermanovo nagrado, za katero je prispelo enajst kandidatur, je žirija soglasno nominirala dve prevajalki, in sicer:

Anja Naglič 
za zbirko esejev Ornament množice 
Siegfrieda Kracauerja (Založba /*cf.)

Prevajalka Anja Naglič se je že tretjič prevodno spoprijela s pomembnim nemškim mislecem iz prve polovice 20. stoletja Siegfriedom Kracauerjem. Pri Založbi /*cf. so izdali njegovo reprezentativno delo, zbirko esejev z naslovom Ornament množice.

Siegfried Kracauer (1889–1966), eden od pionirjev sociologije kulture kot interdisciplinarne vede, je v teh esejih, napisanih v času weimarske republike med letoma 1920 in 1931, razvil samosvojo interpretacijo filozofskih, socioloških, zgodovinskih, umetnostnozgodovinskih in literarnih fenomenov v njihovi interakciji ter ustvaril dragocene dokumente časa v zgodnjem 20. stoletju. 

Nič manj raznolik kot avtorjev tematski nabor družbenih fenomenov je tudi njegov slogovni prijem, ki se giblje med literarnim, poljudnim, žurnalističnim in znanstvenim, najpogosteje pa je zasidran na enigmatičnem robu med znanstvenim in esejističnim. Prevajalka se je reflektirano spoprijela s specifiko in pastmi Kracauerjeve pisave, s pomensko gostoto te dikcije, eliptično in abstraktno naravo spisov, nejasnim prehajanjem med konkretnim in abstraktnim ter dobesednim in prenesenim. Globoko je prodrla v enigmatiko avtorjeve razgibane argumentacije ter razjasnila mnoge terminološke zagate. V bolj literarno-esejistično intoniranih člankih je za Kracauerjevo dikcijo iznašla bolj sproščeno, všečno literarno izreko, v bolj hermetičnih besedilih v maniri znanstvenega esejizma pa se je odločila za varnejšo bližino avtorjevi težje dostopni govorici, ne da bi pri tem zašla v dobesednost. Ustvarila je besedilo, ki tudi v slovenščini deluje kot avtonomno, monumentalno avtorsko delo pomembnega premišljevalca o raznolikih relevantnih družbenih vprašanjih prve polovice 20. stoletja. Zaslužna je tudi za zgledno in tehtno uredniško podobo knjige, za prevajalsko spremno besedo, za več kot štiristo večinoma lastnih in deloma prevedenih opomb ter za preglednico izvirnih naslovov in prvih objav prevedenih ­esejev. 

Suzana Koncut 
za delo Pet čutov: filozofija mešanih teles 
Michela Serresa (Založba Studia humanitatis)

Suzane Koncut ne poznamo le po dosežkih pri prevajanju francoskega leposlovja, temveč tudi kot eno najžlahtnejših posredovalk humanistične in družboslovne teorije v francoščini. Že vrsto let se loteva zahtevnih klasičnih in temeljnih tekstov, ki zahtevajo teoretsko podkovanost, jezikovno kultiviranost in neomajno voljo do raziskovanja. Za svoje delo je prejela najpomembnejša priznanja, med drugim Sovretovo ter Nodierjevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, pa tudi francoski odlikovanji vitezinje in častnice reda umetnosti in leposlovja. S predanostjo in visoko prevajalsko kondicijo svoj impresivni opus vseskozi dograjuje.

Pet čutov: filo­zofija mešanih teles (1985) Michela Serresa je smel in samosvoj podvig, ki v raziskovanje kompleksnosti sveta v celoti vpotegne jezik. Brez prevajalkine suverene izrazne moči takšno delo v slovenščini ne bi moglo zaživeti; pri tem se je oprla na izkuš­nje z raznolikimi družboslovnimi pisavami in stilisti. Serres, ki je v kontekstu francoske in evropske misli težko umestljiv, saj ga zanimajo teme telesa, jezika, komunikacije, ekologije, identitete, prostora in tehnologije, v eklektičnem slogu združuje precizno filozofsko refleksijo z nazorno izraznostjo. Konceptualni aparat naravoslovja in barvite metafore za družbene, tehnične in znanstvene pojave so od prevajalke zahtevali poglobljeno razumevanje, izčiščevanje terminoloških nians in posluh za ton avtorjeve retorike. Najznačilnejši serresovski prijem je naštevanje: približevanje »pravi« besedi se gradi skozi vrstenje pojmov, ki variirajo, se vejijo, konvergirajo in se razpršujejo, se zažirajo drug v drugega in se brusijo. V petih dolgih poglavjih filozof tolmači svet bolj z žarkastim, pahljačastim razgrinjanjem kot analizo; s tem nas popelje v mešanje subjekta in substance, umljivega in občutenega. Labirintski ustroj besedila, ki je z drugimi osrednjimi metaforami (zagrinjali, vozli, skrinjicami, pahljačami, cvetlicami, geografijo) sam po sebi vzorec delovanja čutov, a tudi razumevanja in pisanja, je prevajalka poustvarila z nepojemajočo disciplino in sproščenim zamahom. »Misleče telo knjige« se gibko razstira pred nami v dolgih, zapletenih, meandrastih povedih, ki se v kombinaciji z neosebnimi oblikami, elipsami, asketsko nominalnostjo in ritmično uročnostjo združujejo v prepoznaven slog, v katerem nikoli ne zapuščamo telesnega in občutnega, pa tudi ne duše. Suzana Koncut je Serresovo filozofsko refleksijo prenesla brez pobrušenih robov in poenostavitev, z ekvivalentno silovito poetično gesto.