O knjigah na kratko in na dolgo in široko
Na kratko bi lahko o knjigah povedala tole: kadar jih ne berem ali v njih iščem kakšne podatke, jih pišem, ilustriram, oblikujem, razstavljam, prestavljam, pospravljam, gledam, listam, posojam, izposojam …
Ampak ker moram napisati članek, ki bo daleč obsežnejši kot vsa moja običajna literarna dela, bom vse skupaj razložila bolj na dolgo in široko.
Že od malih nog je branje moja velika strast. Če so mi zvečer ugasnili luč, sem z baterijo pod odejo prebirala vse, kar je bilo potiskano s črkami in je imelo obliko knjige. Seveda je po priljubljenosti vse daleč prekašala Pika Nogavička, pa Ostržek, kasneje, ko je bil preveden, še Medved Pu, da ne govorim o Butalcih in Vinetuju, ki je bil hvalevredna tema za igre s sosedovimi otroki.
Branje mi še danes predstavlja največjo sprostitev in užitek, še posebej če je to povezano z ležanjem na kakem osamljenem kotičku plaže ob morju. Ni bolj nesrečnega človeka od mene, ko mi na morju zmanjka knjig. Ali če s seboj prinesem kako tako, ki se mi je kljub najboljši volji ne da brati.
Tudi doma, zvečer v postelji, mi je bilo branje v pravi užitek, a zadnje čase delam takole do treh, štirih zjutraj in ni najbolj okolju prijazno, če potem, ko se uležem, svetim drugim naravnost v oči, zato da lahko kaj preberem. Za tak podvig se mora v mojih rokah znajti res dober roman. In takšnega sem potem sposobna brati včasih kar do jutra. Spomnim se, da sem Oblomova tri noči zapored brala, dokler se ni zdanilo, pa čeprav sem ga prebirala že drugič. Tiste romane, ki so mi všeč, namreč rada večkrat preberem. Huxleyja, pa Borgesa, pa Márqueza, pa Eca, Kundera, Houellebecqa, Updika, Bellowa, pa še koga.Vsekakor je to bolje, kot se mučiti z romani, pri katerih od dolgčasa obupaš na dvajseti ali stoti strani. Seveda ne trdim, da so takšni romani, ki me dolgočasijo, zanič. Pač ne najdem v njih ničesar, kar bi me pritegnilo. Prav tako kot bi me dolgočasilo, na primer, pripovedovanje kakega znanca, ki na dolgo in široko besediči o rečeh, ki me niti najmanj ne zanimajo.
Veliko oseb iz romanov se je dobesedno naselilo v moji zavesti. Pred različnimi birokratskimi zankami in zavozlankami se zmeraj počutim kot Kafkov K., saj lahko človek vedno pričakuje, da bo nečesa kriv, pa še sam ne ve česa. Tudi ironična distanca Huxleyjevega Gumbrila je vedno pri roki, ko se družiš z ljudmi, poklicanimi za velike, nadvse resne stvari. Pa Oblomovova lagodnost in izogibanje nesmiselnim družabnim ritualom. Da ne govorim o Kishonovem duhovitem pogledu na obiskovalce, ki se po navadi pojavijo takrat, ko imaš največ dela, ali o prigodah Jerofejeva na potovanju Moskva-Petuški, ko obiskovalci malce predolgo obsedijo pri tebi.
Letos se je moje načrtovano počitnikovanje na morju zaradi »prebukiranja« sprevrglo v nekajdnevno poležavanje na domačem vrtu, zato bo moja letna bilanca prebranih knjig precej oskubljena. Mi je pa uspelo še enkrat prebrati Lepe gospe z bogatega dvora. Spomnim se, da mi je bila knjiga kot pubertetnici neznansko všeč, in hotela sem preveriti, ali mi bo tudi tokrat. Pa mi je bila. Še posebej, če veš, da je bila napisana pred skoraj 500 leti in da se v človeški nravi ni nič kaj dosti spremenilo, vsaj na bolje ne. Še vedno se spletkari in grabi premoženje, z majhno razliko: včasih so znali uživati v tem, kar so nagrabili. Pa še več okusa so imeli.
Toliko o romanih, mojem viru užitka in naslade.
Da bom tudi sama ustvarjala knjige, se mi pred leti še sanjalo ni. Sicer sem že v osnovni šoli rada pisala spise in me je Fran Roš med obiskom na naši šoli potrepljal po glavici in rekel: »Ti boš pa zagotovo pisateljica!«, ampak tega nisem vzela najbolj resno.
Šele ko sem z najrazličnejšimi igricami zabavala mojega sina in sem se spomnila besednih igrarij, ki sva se jih za kratek čas igrala z mojim očetom, me je zamikalo, da tudi jaz napišem nekaj lastnih besednih vragolij, da se bodo ob njih tudi drugi otroci lahko zabavali. Še danes se pri pisanju držim le teh kratkih besednih podvigov. Da bi napisala kako daljše delo, me zaenkrat še ni prijelo. Verjetno me tudi ne bo, ker raje berem kot pišem.
Ker je bilo treba besedne igrarije za otroke tudi ilustrirati, sem najprej prosila mojega moža, da jih ilustrira. Kasneje, ko je izjavil, da se mu jih ne ljubi več, pa sem se tega lotila kar sama. Kot kaže, kar uspešno.
Tudi to, da bom kdaj ilustrirala, se mi nikoli ni niti sanjalo, čeprav sem v osnovni šoli neznansko rada risala. Ampak v življenju nikoli ne veš, kam vse te bo odneslo.
Na začetku tega leta me je celo odneslo v muzejske vode, ko so mi v Muzeju novejše zgodovine v Celju naročili postavitev razstave zgodovine otroških knjig in bralne značke. Tudi ta projekt se mi je zdel nadvse zabaven.
Pravzaprav se v zadnjih nekaj desetletjih ustvarja malo več knjig za otroke, a še tem grozi, da jih bo izpodrinil računalnik.
K sreči je med obilico knjig še vedno precej takih, ki otroke zasvojijo z branjem, naj bo to razvpiti Harry Potter ali serija Anic naše pisateljice Dese Muck.
Sicer je, po mnenju enega naših kritikov, uspešnice za otroke nadvse preprosto pisati. Vsak, ki ima količkaj daru za pisanje, jih lahko po nekakem klišeju, ki ga uporabljajo pisatelji tovrstne »podliterature«, dobesedno strese iz rokava.
Zelo zanimivo razmišljanje, moram priznati!
Ampak, zakaj se tega nihče ne loti, če je to tako preprosto? Z gnusom napišeš dve ali tri knjižne uspešnice in se nesramno bogat v miru lotiš pisanja tiste ta prave, v očeh kritikov priznane literature.
Ne vem, kaj bi vam še povedala o mojem življenju s knjigami, mogoče le to, da jih imamo doma že toliko, da je že prava prostorska kriza. V naših prodajalnah pohištva kak dober knjižni regal le stežka izslediš. Dosti večji poudarek je seveda na kuhinjah in kavčih, z regali. Pa saj veste! Prah se nabira na knjigah. Pa jih ne moreš nikol fajn spucat. Pa ne pašejo v ta nobel vitrino h kristalnim kozarcem, ker niso barvno usklajene, pa iste velikosti, pa še scufane so nekatere. Pa še bere jih skor noben!
Lilijana Praprotnik-Zupančič, je bolj poznana pod imenom Lila Prap. Avtorica, po poklicu arhitekta, se je povsem posvetila ustvarjanju za otroke. Pisateljica, pesnica in ilustratorka je razvila besedni in likovni izraz, ki se zlivata v ubrano igro podob in besed, kar je v ustvarjanje za otroke vneslo povsem nove razsežnosti.